Otonska umetnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Otonska umetnost je slog predromanske germanske umetnosti, ki zajema tudi nekatera dela iz nizozemskih dežel, severne Italije in vzhodne Francije. Poimenoval jo je umetnostni zgodovinar Hubert Janitschek po Otonski rodbini, ki je med letoma 919 in 1024 vladala Germaniji in severni Italiji pod kralji Henrikom I., Otonom I., Otonom II., Otonom III. in Henrikom II.. [1] Z otonsko arhitekturo je ključna sestavina otonske renesanse (okoli 951–1024). Vendar se slog niti ni začel niti končal, da bi lepo sovpadal z vladanjem rodbine. Pojavil se je nekaj desetletij v njihovi vladavini in vztrajal do vladanja zgodnje Salijske rodbine, ki nima svoje umetniške 'slogovne etikete'. [2] V tradicionalni shemi umetnostne zgodovine otonska umetnost sledi karolinški umetnosti in je pred romansko umetnostjo, čeprav so prehodi na obeh koncih obdobja postopni in ne nenadni. Tako kot prvi in za razliko od slednjih je bil tudi v veliki meri slog omejen na nekaj manjših mest v obdobju in pomembne samostane, pa tudi dvorne kroge cesarja in njegovih vodilnih vazalov.
Po propadu Karolinškega cesarstva je bilo pod saško Otonsko rodbino ponovno ustanovljeno Sveto rimsko cesarstvo. Iz tega je nastala prenovljena vera v idejo cesarstva in reformirano Cerkev, ki je ustvarila obdobje okrepljene kulturne in umetniške gorečnosti. Prav v tem vzdušju so nastale mojstrovine, ki so združile tradicije, iz katerih so svoj navdih črpali otonski umetniki: modeli poznoantičnega, karolinškega in bizantinskega izvora. Ohranjena otonska umetnost je v zelo veliki meri religiozna, v obliki iluminiranih rokopisov in kovinskih predmetov ter je nastajala v majhnem številu centrov za ozek krog pokroviteljev v krogu cesarskega dvora, pa tudi pomembnih oseb v cerkvi. Vendar je bil večji del zasnovan za prikaz širši javnosti, zlasti romarjem. [3]
Slog je na splošno velik in težek, včasih pretiran in sprva manj izpopolnjen kot karolinški ustrezniki, z manj neposrednega vpliva bizantinske umetnosti in manj razumevanja njegovih klasičnih modelov, toda okoli leta 1000 se v mnogih delih pojavlja presenetljiva intenzivnost in ekspresivnost, »slovesna monumentalnost je združena z živo notranjostjo, nezemeljsko, vizionarsko kakovostjo z ostro pozornostjo do aktualnosti, površinskih vzorcev tekočih linij in bogatih svetlih barv s strastnim emocionalizmom«.[4]