Oton III.
From Wikipedia, the free encyclopedia
Oton III., vzhodnofrankovski kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * junij/julij 980, † 23. januar 1002, Civita Castellana.
cesar Oton III. | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 21. maj 996 – 23. januar 1002 |
Predhodnik | Oton II. |
Naslednik | Henrik II. |
kralj Italije | |
Vladanje | 12. april 996 – 23. januar 1002 |
Predhodnik | Oton II. |
Naslednik | Arduin iz Ivree |
vzhodofrankovski kralj | |
Vladanje | 25. december 983 – 23. januar 1002 |
Predhodnik | Oton II. |
Naslednik | Henrik II. |
Regent | Teofana (984–991) Adelajda (991–994) |
Rojstvo | 980[1][2][…] Klever Reichswald[d] |
Smrt | 24. januar 1002[3][4] ali 23. januar 1002({{padleft:1002|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[5][6] Civita Castellana[d] |
Pokop | |
Rodbina | Liudolfinci ali Otoni |
Oče | Oton II. |
Mati | Teofana |
Religija | katolik |
Oton III. je bil cesar, ki je mislil, da bo lahko obnovitl slavo in moč antičnega Rimskega cesarstva, vesoljne krščanske države, ki bi ji iz Rima vladala cesar in njemu podrejeni papež.
Oton je bil ob smrti očeta, cesarja Otona II., star 3 leta. V njegovi vzgoji so se prepletali nemški, grški in latinski vplivi z močno krščansko komponento. Grška mati, cesarica Teodora, je uspela zanj do polnoletnosti ohraniti vse očetove položaje. Ko je kot petnajstletni mladenič zavladal samostojno, je bil prepričan, da mora ohraniti in naprej razviti cesarstvo, ki sta ga ustvarila ded in oče. Uspeh na prvem potovanju v Rim, ko si je brez uporabe orožja podredil Italijo, postavil papeža Gregorja V. in se kronal za cesarja, je to njegovo prepričanje še okrepil. Cesarsko samozavest mu je krepil tudi učeni francoski menih Gerbert d' Aurillac, katerega je povabil na dvor za svojega učitelja in duhovnega voditelja, in ga po smrti Gregorja V. postavil za novega papeža, Silvestra II.
Krščanska vzgoja pa je v Otonu pustila tudi potrebo po spokornem služenju Kristusu. Leta 1000 je tako romal v poljsko prestolnico Gniezno na grob praškega škofa Adalberta, ki ga je častil kot svetnika. V Gnieznu je ustanovil nadškofijo in center metropolije, ki je napravila poljsko cerkev neodvisno od nemške. Kasneje je, z ustanovitvijo nadškofije Esztergom, enako omogočil tudi Ogrski. Ob tretjem obisku Rima pa so se mu meščani uprli. Znašel se je v vojaško podrejenem položaju in se umaknil iz mesta. Nemški knezi niso več hoteli izpostavljati svojih čet za ekscentričnega cesarja, ki mu je Nemčija postala tuja. Umrl je v pomanjkanju, verjetno zaradi malarije.