Vizigoti
From Wikipedia, the free encyclopedia
Vizigoti (latinsko Visigothi, Vesi ali Visi) ali Zahodni Goti so bili eno od najpomembnejših vzhodnogermanskih plemen, ki se je v 4. stoletju odcepilo od Gotov. Naseljeni so bili med Dnestrom in Donavo na ozemlju sedanje Romunije. Leta 376 so se zaradi vedno večjega pritiska Hunov umaknili na jug preko Donave in se z dovoljenjem cesarja naselili na ozemlju Rimskega cesarstva. Zaradi izsiljevanja rimskih uradnikov so se kmalu zatem uprli in leta 378 v bitki pri Odrinu porazili Rimljane. Pod Alarikom I. so napadli Italijo in leta 410 opustošili Rim. V tem času so, vsaj plemstvo, prestopili v arijansko krščanstvo. Uradna cerkev jih je kljub temu imela za heretike. Po opustošenju Rima so se začeli naseljevati najprej v južni Galiji (418) in zatem na Iberskem polotoku, kjer so ustanovili svoje Vizigotsko kraljestvo.
V Galiji so bili rimski federati. Kmalu po naselitvi so se iz neznanih vzrokov sprli z Rimom in ustanovili svoje kraljestvo s prestolnico v Toulousu. Od tam so začeli svojo oblast na račun Svebov in Vandalov širiti v Hispanijo. Galski del Vizigotskega kraljestva je uničil frankovski kralj Klodvik I., ki je leta 507 porazil Vizigote v bitki pri Vouilléju. Vizigotom je ostalo samo ozemlje v Hispaniji, izgubljenih ozemelj severno od Pirenejev, razen Septimanije, pa jim ni nikoli več uspelo osvojiti. Manjša elitna skupina Vizigotov se je povzpela na oblast tudi v drugih iberskih pokrajinah, predvsem v bizantinski provinci Hispaniji in svebskem kraljestvu Galicija.
Okoli leta 589 so pod Rekaredom I. prestopili iz arijanstva v nicejsko veroizpoved in postopoma prevzeli kulturo svojih hispano-rimskih podložnikov.[2] Z zakonikom Liber iudiciorum, dokončanim leta 654, so ukinili dolgoletno prakso različne zakonodaje za Rimljane in Vizigote. Po odpravi zakonskih razlik so postali znani kot Hispani. V stoletju, ki je sledilo, so v regiji dominirali škofje in cerkveni zbori v Toledu. Dokumenti iz 7. stoletja so sorazmerno redki, zato je ta del zgodovine Vizigotov manj znan. Leta 711 ali 712 so na Iberski polotok vdrli Arabci in berberi pod poveljstvom Tarika ibn Zijada ter v bitki pri Gvadaleti porazili Vizigote. Kralj Roderik in veliko pripadnikov vizigotske elite je bilo ubitih in njihovo kraljestvo je hitro propadlo. Gotska identiteta se je obdržala predvsem v Marci Hispánici in Kraljevini Asturiji, ki ga je ustanovil vizigotski plemič Pelagij po zmagi nad Mavri v bitki pri Covadongi (718 ali 722).
Vizigoti so med svojo vladavino v Hispaniji zgradili več cerkva, ki so se ohranile. Arheologi so v zadnjem času odkrili tudi številne umetnine, med katerimi so najbolj slavne votivne krone in križi iz guarazarskega zaklada. Bili so tudi edini, ki so od propada Rimskega cesarstva do vzpona Karolingov v zahodni Evropi ustanavljali nova mesta. V Španiji in na Portugalskem so se vse do danes ohranila številna vizigotska imena. Njihova najpomembnejša zapuščina je vsekakor zakonik Liber iudiciorum, ki je bil, med drugim, vse do poznega srednjega veka osnova za dvorne procedure v večjem delu krščanskega Iberskega polotoka.