Tradicionalno kitajsko slikarstvo
slikarska tradicija Kitajske / From Wikipedia, the free encyclopedia
Kitajsko slikarstvo je ena izmed najstarejših umetnosti sveta, znano pod izrazom guohua (poenostavljeno kitajsko: 国画; tradicionalno kitajsko: 國畫; pinjin: guó huà), ki pomeni državno slikarstvo. Glavna značilnost kitajskega slikarstva je njegova tesna povezanost s kaligrafijo, zaradi katere se v slikarstvu najpomembnejšo vlogo pripisuje potezam. Kitajsko slikarstvo lahko delimo glede na podlago in glede na vsebino slike. Kot podlago so slikarji največkrat uporabljali svilo in papir, tematika pa se deli na figuralno slikarstvo, krajinsko slikarstvo in na slikarstvo cvetja in ptic. Slikarji se delijo na dvorne slikarje in na slikarje literate. Slike se pojavljajo na praporih, paravanih, pahljačah, albumih in vodoravnih ali navpičnih zvitkih. [1] [2] Za kitajsko slikarstvo je značilno, da na delo poleg slike napišejo pesem ali prozo, misel, poročilo ali posvetilo in datum ter da odtisnejo rdeč pečat, iz katerega je razvidno lastništvo slike. [3]