Sima (arhitektura)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sima (grško κῦμα, kima, 'val') je neprekinjen obrobni trak s frizu podobnim ornamentom, običajno je na zidu ali stebru. Lahko je plastična ali samo pobarvana in ima stilizirane rastlinske elemente.
Sima (grško σιμός simós "kvišku") se nanaša na opečen ali marmorni rob strehe – kapni napušč v grški in rimski arhitekturi.[1] Sima leži nad gejzonom ali vencem. Pogosto ukrivljena v obliki črke S, je lahko zelo različno profilirana. Odvisno od uporabljenega materiala ima bogato okrašen dekor v obliki in barvi ali reliefu: vitice vinske trte, palmete, lotosov cvet in geometrijski okraski z meandri, vijugami ali vrvico, ki so še posebej pogosti v arhaičnem obdobju. Sima arhaičnega Artemidinega templja v Efezu je bojni friz s konji in vozovi. Še posebej v klasičnem obdobju in helenizmu so bile priljubljene vitice trte.
Sima na zaključku zatrepa je sestavljena iz zelo zakrivljenega, zaprtega roba, da se prepreči zamakanje deževnice. Kapna sima je namenjena odtekanju deževnice iz strehe. Prvotno je voda odtekala po celotni širini in prosto padla na tla, od 6. stoletja dalje pa se je praviloma zbirala v korito in odvajala preko enakomerno porazdeljenih bruhalnikov. Prve oblike enostavnih cevi so bile izdelane vsaj v 5. stoletju pr. n. št.. Navadno so imeli obliko levje glave. Bruhalniki so bili večinoma povezavi z drugimi vertikalnimi komponentami na primer z volutami jonskih kapitelov.