Sikstinska kapela
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sikstinska kapela (latinščina Sacellum Sixtinum; italijansko Cappella Sistina [kapˈpɛlla siˈstiːna]) je kapela v Apostolski palači v Vatikanu in uradna rezidenca papeža. Prvotno znana kot Cappella Magna (velika kapela), kapela dobi ime po papežu Sikstu IV., ki jo je dal zgraditi med letoma 1473 in 1481. Od takrat je kapela služila kot kraj verske in funkcionarne papeške dejavnosti. Danes je to mesto papeške konklave, procesa, s katerim se izbere novi papež. Slava Sikstinske kapele je predvsem v freskah, ki krasijo notranjost, zlasti na stropu Sikstinske kapele in Michelangelove Poslednje sodbe.
Sikstinska kapela | |
---|---|
Kapela Marijinega vnebovzetja, Vatikan | |
41°54′11″N 12°27′16″E | |
Kraj | Apostolska palača |
Država | Vatikan |
Verska skupnost | Rimskokatoliška |
Patrocinij | Marijino vnebovzetje |
Spletna stran | Vatican.va |
Zgodovina | |
Prejšnja imena | Velika kapela (Cappella magna) |
Status | kapela |
Zgradil | papež Sikst IV. |
Posvečena | 15. avgust 1483 |
Dogodki | konklave |
Arhitektura | |
Arhitekt | Baccio Pontelli, Giovanni de Dolci |
Začetek gradnje | 1473 |
Konec gradnje | 1481 |
Lastnosti | |
Dolžina | 40,9 m |
Širina | 13,4 m |
Višina | 20,7 m |
Materiali | opeka |
Uprava | |
Škofija | Rim (Vikariat Vatikan) |
Cerkvena pokrajina | Lazio |
V času vladavine Siksta IV. je skupina renesančnih slikarjev, v kateri so bili Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Pinturicchio, Domenico Ghirlandaio in Cosimo Rosselli, ustvarila vrsto fresk, ki prikazujejo Mojzesovo življenje in Življenje Jezusa Kristusa, izravnane z papeževimi portreti zgoraj in trompe l'oeil draperija spodaj. Te slike so bile dokončane leta 1482, 15. avgusta 1483 pa je Sikst IV. daroval prvo mašo v Sikstinski kapeli za praznik Marijinega vnebovzetja, na kateri slovesnost je bila kapela posvečena in posvečena Devici Mariji.[1][2]
Med letoma 1508 in 1512 je Michelangelo pod pokroviteljstvom papeža Julija II. poslikal strop kapele, projekt, ki je spremenil potek zahodne umetnosti in velja za enega večjih umetniških dosežkov človeške civilizacije.[3][4] V drugačnem političnem ozračju se je po pustošenju Rima vrnil in med letoma 1535 in 1541 naslikal Poslednjo sodbo za papeža Klemena VII. in Pavla III..[5] Slava Michelangelovih slik je v kapelo privabila številne obiskovalce, odkar so bile razkrite pred petsto leti.