Predor pod Mont Blancom
From Wikipedia, the free encyclopedia
Predor pod Mont Blancom (francosko Tunnel du Mont-Blanc, italijansko Traforo del Monte Bianco) je cestni predor, ki poteka skozi Alpe pod goro Mont Blanc. En konec predora se nahaja v Franciji in drugi v Italiji, s čimer predor povezuje francosko mesto Chamonix z italijanskim Courmayeurjem ter je del evropske poti E25. Predstavlja eno od najpomembnejših čezalpskih prometnih poti, posebej za Italijo, ki skozenj prepelje kar eno tretjino tovora, namenjenega na sever Evrope. Pot iz Francije v Torino skrajšuje za 50 kilometrov in v Milano za 100 kilometrov. Leži severovzhodno od vrha Mont Blanca in okoli 15 kilometrov jugozahodno od tromeje s Švico.
Vhod v predor s francoske strani | |
Osnovni podatki | |
---|---|
Trasa | RN205 Traforo T1 Evropska pot E25 |
Začetna točka | Chamonix, Francija (45°54′05″N 006°51′39″E) |
Končna točka | Courmayeur, Italija (45°49′04″N 006°57′07″E) |
Delovanje | |
Začetek del | 1959 |
Odprt | 1965 |
Operater | MBT-EEIG (ATMB, SITMB) |
Tehnični podatki | |
Dolžina | 11 km, 612 m |
Gradnja predora se je začela leta 1959 in je bila končana 1965. Predor je dolg 11 611 metrov, širok 8,6 metra in visok 4,35 metra. Oblikovan je rahlo v obliki obrnjene črke V, kar omogoča učinkovitejše prezračevanje. Vhod na francoski strani se nahaja na nadmorski višini 1274 metrov in na italijanski strani 1381 metrov, medtem ko nadmorska višina najvišje točke predora znaša 1395 metrov. Predor je enoceven s po enim pasom za vsako smer. Ob izgradnji je bil trikrat daljši od kateregakoli dotlej obstoječega avtocestnega predora.[1]
Predor poteka skoraj točno pod gorskim vrhom Aiguille du Midi; na tej točki znaša njegov nadsloj 2480 metrov, s čimer je drugi najgloblji delujoči predor na svetu,[2] takoj za baznim predorom Gotthard, ki je rahlo globlji.
Predor sta sprva upravljali dve podjetji, ki sta nadzorovali vsako 50 % predora: francosko Autoroutes et tunnel du Mont-Blanc (ATMB) in italijansko Società italiana per azioni per il Traforo del Monte Bianco (SITMB).[3] Po požaru leta 1999, ki je pokazal, kako medsebojno nekoordinirano upravljanje ogroža varnost predora, s predorom upravlja eno podjetje z imenom MBT-EEIG, ki je v skupni lasti ATMB in SITMB.[4]