Potop ladje RMS Titanic
pomorska nesreča v severnem Atlantskem oceanu v noči s 14. na 15. april 1912 / From Wikipedia, the free encyclopedia
RMS Titanic je potonil v severnem Atlantskem oceanu, v zgodnjih urah 15. aprila 1912, pet dni potem, ko je ladja odplula na svojo krstno plovbo iz Southamptona v New York. Titanic, ki je bil takrat največja oceanska linijska ladja na svetu, je na krovu prevažal 2.224 ljudi, ko je v nedeljo 14. aprila 1912 okrog 23:40 (po ladjinem času)[lower-alpha 1] trčil v ledeno goro, 15. aprila dve uri in štirideset minut pozneje pa je ob 2:20 dokončno potonil. Pri tem je umrlo več kot 1.500 ljudi, zaradi česar je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini.
Potop ladje RMS Titanic | |
---|---|
Lokacija | Severni Atlantski Ocean, 400 milj (640 km) južno od Nove Fundlandije 23:40–02:20 (02:38–05:18 GMT)[lower-alpha 1] |
Datum | 14. april 1912 - 15. april 1912 |
Žrtve | 1.503 |
14. aprila je Titanic med plovbo prejel šest radijskih opozoril o nevarnosti pojava ledenih gor, vendar je kljub temu ladja plula s hitrostjo 22 vozlov, ko so opazovalci pred ladjo opazili ledeno goro. Zaradi svoje velike hitrosti se ladja ni uspela pravočasno obrniti in je z desnim bokom trčila v ledeno goro, na njenem desnem trupu je pod vodno gladino prebilo šest neprepustnih predelkov. Titanic je bil narejen tako, da je lahko prenesel poplavitev štirih predelkov, a jih je voda tisti trenutek poplavila pet, zato je posadka ugotovila, da bo ladja potonila. Med evakuacijo so iz ladijskega mostu izstreljevali signalne rakete, da bi pritegnili pozornost za pomoč.
V skladu z obstoječim načrtom je bil sistem reševalnih čolnov na Titanicu načrtovan za prevoz potnikov na bližnja reševalna plovila, ne pa da bi bili vsi potniki na čolnih istočasno; zato za številne potnike in posadko ni bilo varnega zatočišča. Slabo upravljanje evakuacije je povzročilo, da so bili številni spuščeni čolni tudi na pol prazni.
Kot rezultat, ko je Titanic potonil, je bilo na krovu še več kot tisoč potnikov in posadke. Skoraj vsi, ki so skočili ali padli v vodo, so se utopili ali umrli v nekaj minutah zaradi hladnega šoka in podhladitve. RMS Carpathia, ki je na kraj dogodka prispela približno uro in pol po potopu in približno devet ur in pol po trku, je rešila zadnjega od preživelih. Nesreča je šokirala svet in povzročila široko ogorčenje zaradi pomanjkanja reševalnih čolnov, ohlapnih predpisov in neenakega obravnavanja treh razredov potnikov med evakuacijo. Poznejše poizvedbe so priporočile temeljite spremembe pomorskih predpisov, ki so leta 1914 ustanovile Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS).