Polivinilklorid
From Wikipedia, the free encyclopedia
Polivinilklorid (okrajšano PVC), sistematično poli(1-kloroeten), je sintetičen plastični polimer vinil klorida, za polietilenom in polipropilenom tretji najbolj množično proizvajan tip plastike in široko uporabljan v sodobnem svetu kot material za izdelavo številnih uporabnih predmetov.[3]
Imena | |
---|---|
IUPAC ime
poli(1-kloroeten)[1] | |
Druga imena
polikloroetilen | |
Identifikatorji | |
Kratice | PVC |
ChEBI | |
ECHA InfoCard | 100.120.191 |
KEGG | |
MeSH | Polyvinyl+Chloride |
CompTox Dashboard (EPA) |
|
Lastnosti | |
(C2H3Cl)n[2] | |
Sklici infopolja | |
V čisti obliki je PVC bela, krhka snov, netopna v alkoholu, a dobro topna v tetrahidrofuranu. Dve osnovni obliki predelanega polivinilklorida sta trdni (rigidni) in prožni (fleksibilni); iz prve izdelujejo denimo plastične cevi, profilno stavbno pohištvo (vrata, okenski okvirji), plastenke in drugo trdno embalažo za hrano ter manjše uporabne predmete, kot so plačilne kartice. Z dodatkom mehčal, običajno so to ftalati, postane PVC mehkejši in bolj prožen, v tej obliki izdelujejo iz njega prožne cevi, izolacijo za kable, napihljive predmete in mnoge druge, v katerih nadomešča gumo.[3] PVC je termoplast in se z lahkoto oblikuje pod vplivom toplote.