Polabski Slovani
From Wikipedia, the free encyclopedia
Polabski Slovani (spodnjelužiško Połobske słowjany, poljsko Słowianie połabscy, češko Polabští slované, nemško Elbslawen), znani tudi kot Vendi,[1] so bili zahodnoslovanska lehitska plemena, naseljena v spodnjem porečju Labe v sedanji vzhodni Nemčiji. Njihovo ozemlje se je raztezalo od Baltskega morja na severu, reke Saale[2] in saškega limesa[3] Češkega rudogorja in zahodnih Sudetov na jugu in Poljske na vzhodu.
Polabski Slovani so se na to ozemlje začeli naseljevati v 6. stoletju. Od 9. stoletja so jih večinoma podjarmili Sasi in Danci in jih postopoma ponemčili in asimilirali v Sveto rimsko cesarstvo. Edini predstavniki Polabskih Slovanov so Lužiški Srbi, ki so ohranili svojo identiteto in kulturo.
Polabski jezik je zdaj izumrl. Oba lužiškosrbska jezika govori približno 22.000–30.000 prebivalcev regije.[4] Nemška vlada ju obravnava kot uradna jezika Lužiške Srbije.