Osmanski kalifat
From Wikipedia, the free encyclopedia
Osmanski kalifat ali Kalifat Osmanskega cesarstva (osmanskoturško خلافت مقامى, latinizirano: hilâfet makamı, dob. 'urad kalifata') je bila trditev sultanov turške Osmanske dinastije v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, da so kalifi islama. V obdobju osmanske ekspanzije so Selimu I. po osvojitvi mameluškega Egipta leta 1517 podelili naslov »branilec svetih mest Meke in Medine«, kar je okrepilo osmanske zahteve po kalifatu v islamskem svetu.
Osmanski kalifat خلافت مقامى Hilâfet makamı | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
1517–1924 | |||||||
Glavno mesto | Konstantinopel | ||||||
Delovni jeziki | osmanščina (dinastični) arabščina (verski) | ||||||
Religija | sunitski islam | ||||||
Vlada | ⦁ dedni kalifat (Osmansko cesarstvo (1517–1922) ⦁ parlamentarni volilni kalifat (1922–1924) | ||||||
Kalif | |||||||
• 1517–1520 | Selim I. (prvi) | ||||||
• 1922–1924 | Abdulmedžid II. (zadnji) | ||||||
Ustanovitev | |||||||
• Al-Mutavakil III. uradno prenese svoj naslov na Selima I. | 1517 | ||||||
1774 | |||||||
• razglasitev džihada Osmanskega cesarstva | 1914 | ||||||
• razpustitev kalifata | 1924 | ||||||
+ | |||||||
|
Osmanski kalifat je propadel zaradi postopne erozije moči Osmanskega cesarstva v odnosu do Zahodne Evrope in konca osmanske države kot posledice delitve Osmanskega cesarstva po mandatu Društva narodov. Abdulmedžid II., zadnji osmanski kalif, je svoj kalifski položaj zasedal še nekaj let po delitvi cesarstva s posvetnimi reformami Mustafe Kemala Atatürka in kasnejšim izgonom cesarske družine Osmanoğlu iz Turčije. Položaj kalifa je bil dokončno ukinjen leta 1924. Mustafa Kemal je položaj kalifa ponudil Ahmedu Šarifu as-Senusiju pod pogojem, da prebiva zunaj Turčije. Senussi je ponudbo zavrnil in potrdil svojo podporo Abdulmedžidu II.[1]
Z ustanovitvijo bektaških in mevlevskih redov so zacveteli heterodoksni, sinkretični in mistični pristopi k islamu, kot je sufizem.[2][3][4][5]