Odpornost proti antibiotikom
From Wikipedia, the free encyclopedia
Odpornost proti antibiotikom je oblika odpornosti proti zdravilom, pri kateri so nekatere (ali redkeje, vse) subpopulacije mikroorganizmov, navadno bakterij, sposobne preživeti kljub izpostavljenosti enemu ali več antibiotikom. Patogeni, odporni proti več antibiotikom, se imenujejo večkratno odporni (multirezistentni) patogeni. Odpornosti proti antibiotikom ne razvijejo ljudje, temveč mikrobi.[1]
Odpornost proti antibiotikom je resen in naraščajoč pojav v sodobni medicini, pojavila se je kot eden izmed izstopajočih skrbi za javno zdravje v 21. stoletju, zlasti ker se tiče patogenih organizmov (pojem je še posebej pomemben za organizme, ki povzročajo bolezni pri ljudeh). V najpreprostejših primerih lahko večkratno odporni organizmi pridobijo odpornost proti prvi liniji antibiotikov, kar zahteva uporabo zdravila druge izbire. Običajno se najprimernejše zdravilo izbere na osnovi več dejavnikov, kot so varnost, razpoložljivost in stroški. Alternativa ima običajno širši spekter, manj ugoden profil tveganja in koristi ter je dražja, navsezadnje se lahko zgodi, da v kritičnih okoliščinah ni na voljo. Nekateri večkratno odporni patogeni odpornost proti drugi in tudi tretji izbiri antibiotikov pridobijo zaporedno, šolski primer za to je Staphylococcus aureus v nekaterih bolnišničnih okoliščinah. Nekateri patogeni, kot je Pseudomonas aeruginosa, imajo tudi visoko lastno stopnjo odpornosti.
Nastopa lahko v obliki spontane ali izzvane genske mutacije, ali kot odpornostni gen, pridobljen od drugih bakterijskih vrst s horizontalnim prenosom genov, z genetsko spregatvijo, transdukcijo ali preobrazbo. Številne gene za odpornost proti antibiotikom je najti na prenosljivih plazmidih, kar njih prenos olajšuje. Izpostavljenost antibiotikom zaradi naravne selekcije podpira preživetje organizmov z geni za odpornost. Na ta način se gen za odpornost proti antibiotikom zlahka širi v bakterijskem ekosistemu. Plazmidi z odpornostjo proti antibiotikom pogosto vsebujejo gene, ki nudijo odpornost proti več različnim antibiotikom. To pa ne velja za Mycobacterium tuberculosis, bakterijo, ki povzroča tuberkulozo, ker je premalo dokazov za to, da bi te bakterije imele plazmide.[2] Poleg tega M. tuberculosis nima priložnosti priti v stik z drugimi bakterijami, da bi z njimi delila plazmide.[2][3]
Geni za odpornost proti antibiotikom so stari najmanj toliko, kot so antibiotiki sami.[4] Vendar pa je povečana razširjenost okužb z bakterijami, odpornimi proti antibiotikom, ki smo ji priča v kliničnem okolju, posledica uporabe antibiotikov, tako v humani medicini kot v veterini. Vsaka uporaba antibiotikov lahko samo poveča selektivni pritisk v populaciji bakterij, zaradi katerega odporne bakterije uspevajo, občutljive bakterije pa odmirajo. Zaradi vse pogostejše odpornosti proti antibiotikom raste potreba po alternativnih zdravilih. Toda kljub povečanemu zanimanju za nove antibiotične terapije število na novo odobrenih zdravil dalje upada.[5] Odpornost proti antibiotikom zato predstavlja resen in pomemben problem.
Kako hitro narašča razširjenost in incidenca okužb z večkratno odpornimi patogeni, kaže najbolje vse večje število splošno znanih kratic za povzročitelja in včasih okužbe na splošno; med njimi so verjetno najbolj znane MRSA (proti meticilinu odporni Staphylococcus aureus), potem VISA (vancomycin-intermediate S. aureus), VRSA (vancomycin-resistant S. aureus), ESBL (Extended spectrum beta-lactamase), VRE (Vancomycin-resistant Enterococcus) in MRAB (Multidrug-resistant A. baumannii). Med primeri, pri katerih so vpleteni večkratno odporni patogeni vpleteni, večinoma prevladujejo okužba v okviru bolnišnic, vendar pa so tudi primeri zunaj bolnišnic vse pogostejši.