Oblast in vojska v Rimskem cesarstvu
From Wikipedia, the free encyclopedia
Trije glavni elementi cesarske rimske države so bili centralna vlada, vojska in provincialna vlada.[2] Ko je vojska osvojila in vzpostavila nadzor nad novim mestom ali ozemljem, ga je cesarstvo, praviloma s sporazumom, priključilo k svojemu imperiju. Vojaške operacije so prenehale, zaščito rimskih državljanov, po letu 212 n. št. vseh svobodno rojenih prebivalcev cesarstva, polj, ki so jih hranila, in verskih krajev pa je prevzela policija.[3] Rimljani niso imeli sodobnih sredstev za množično komuniciranje in množično uničevanje in hkrati premalo prebivalcev in virov, da bi lahko svojo oblast vzpostavili in obdržali samo s silo. Za vzdrževanje reda, zbiranje informacij in pridobivanje prihodkov je bilo potrebno sodelovanje z lokalnimi oblastnimi elitami. Rimljani so pogosto izkoriščali notranjepolitične delitve s podpiranjem ene frakcije proti drugi. Po Plutarhovem mnenju "je izgubo samouprave v mestih povzročilo neskladje med posameznimi interesnimi skupinami".[4][5][6]
Skupnosti, ki so izkazale zvestobo Rimu, so lahko obdržale lastno zakonodajo, pobirale svoje lokalne davke in bile v izjemnih primerih celo oproščene rimskih davkov. Pravni privilegiji in relativna neodvisnost so bili spodbuda za ohranjanje dobrih odnosov z Rimom.[7] Rimska oblast je bila s tem sicer omejena, vendar je na ta način učinkovito izrabljala vire, ki so ji bili na voljo.[8]