O kultu osebnosti in njegovih posledicah
poročilo Nikite Hruščova leta 1956, v katerem je Hruščov razkril in obsodil zločine Josifa Stalina / From Wikipedia, the free encyclopedia
O kultu osebnosti in njegovih posledicah, bolj znan kot Tajni govor, je bilo poročilo sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, prvega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze, na 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze 25. februarja 1956. Na tem govoru je bil Hruščov močno kritičen do vladanja pokojnega sekretarja Josifa Stalina, zlasti glede njegovih čistk, ki so še posebej zaznamovale zadnja leta 1930-ih. Hruščov je obtožil Stalina, da je spodbujal kult osebnosti, čeprav je navidezno podpiral ideale komunizma. Govor je na Zahodu objavila izraelska obveščevalna agencija Shin Bet, ki ga je prejela od poljsko-judovskega novinarja Wiktorja Grajewskega.
Govor je bil v svojem času velik šok. Obstajajo poročila, da se je občinstvo na več točkah odzvalo z aplavzom in smehom. Obstajajo tudi poročila, da so nekateri od prisotnih doživeli srčni napad, drugi pa so pozneje storili samomor zaradi šoka nad razkritjem Stalinove uporabe terorja.[1] Zmeda, ki je nastala med številnimi sovjetskimi državljani, ki je nastala na ponegirikih in trajnem hvaljenju Stalina, je bila še posebej očitna v Gruziji, Stalinovi domovini, kjer so se dnevi protestov in nemirov končali z zatiranjem sovjetske vojske 9. marca 1956.[2][3] Na Zahodu je govor politično uničil organizirane komuniste; samo komunistična partija ZDA je v tednih po objavi govora izgubila več kot 30.000 članov.[4]
Ljudska republika Kitajska (pod vodstvom Maa Cetunga) in Albanija (pod vodstvom Enverja Hoxhe) sta govor navedli kot glavni vzrok za kitajsko-sovjetski spor ter tudi albansko-sovjetski spor, oba diktatorja pa sta Hruščova označila za revizionista. V odgovor sta obe državi ustanovili protirevizionistično gibanje, ki je kritiziralo post-Stalinovo vodstvo Komunistične partije Sovjetske zveze, ker naj bi kritiziralo in izkoreninilo s poti tako Lenina kot tudi Stalina. Mao Cetung in Enver Hoxha, ki sta občudovala in se zgledovala po Stalinovi diktaturi, sta v približno tem času tudi prekinila uradne diplomatske odnose z Sovjetsko zvezo, saj je ta po Hruščovih reformah sprejela v veliki meri manj zatiralsko politiko, kar pa obema diktatorjema ni bilo všeč.[5]
Govor je bil mejnik v otoplitvi Hruščova. Morda je služil skritim motivom Hruščova, da je legitimiral in utrdil svoj nadzor nad partijo in vlado Sovjetske zveze po političnih bojih z Georgijem Malenkovim in trdnimi Stalinu zvestimi zavezniki, kot je Vjačeslav Molotov, ki so bili v različni meri vpleteni v čistke. Poročilo je dobilo ime "Tajni govor", ker je bilo podano na nejavni zaprti seji delegatov stranke, pri čemer so bili izključeni gostje in novinarji. O besedilu poročila Hruščova so v začetku marca veliko razpravljali v partijskih celicah, pogosto so sodelovali tudi nestrankarski člani. Uradno rusko besedilo je bilo odkrito objavljeno šele leta 1989, med kampanjo glasnosti sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova.