Notranja makedonska revolucionarna organizacija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Notranja makedonska revolucionarna organizacija (bolgarsko Вътрешна македонска революционна организация - ВМРО, Vetrešna makedonska revoljucionna organizacija - VMRO); makedonsko Внатрешна македонска револуционерна организација, Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija) je bila skrivna revolucionarna družba na otomanskih ozemljih v Evropi, ki je delovala v poznem 19. in v začetku 20. stoletja.[1]
Članek potrebuje lekturo pravopisa, vrstnega reda besed, tona ali sloga. (mesec ni naveden) |
Ustanovljena leta 1893 v Solun,[2] sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi Bolgarskim interesom v balkanski politiki.[3] Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть).[4] Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo. V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste[2]. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Trakija in Makedonije. V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.[5]
Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.[6] Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).[7] Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje. Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.[8] Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.[9] V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v Franciji.[10][11] Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrič podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske,[12] in IMRO je bila zmanjšana na obrobni pojav.[13]
Organizacija je večkrat spremenila ime. Po padcu komunizma v regiji so številne stranke trdile, da sta ime in ime IMRO in svojstvo, da bi se legitimizirala.[14] Med njimi je bila v Bolgariji v devetdesetih letih ustanovljena desničarska stranka s predpono "VMRO", v Republiki Makedoniji (danes Severna Makedonija) pa desna stranka z imenom "VMRO-DPMNE".