Nizozemska zlata doba v slikarstvu
From Wikipedia, the free encyclopedia
Nizozemska zlata doba v slikarstvu je obdobje v nizozemski zgodovini umetnosti, ki je približno obsegala 17. stoletje[1] med poznejšim delom osemdesetletne vojne (1568–1648) za neodvisnost Nizozemske.
Nova Republika Nizozemska je bila najbolj uspešna država v Evropi in je vodila evropsko trgovino, znanost in umetnost. Severne nizozemske province, ki so sestavljale novo državo, so bile tradicionalno manj pomembna umetniška središča kot mesta v Flandriji na jugu. Vojni pretresi in obsežne selitve prebivalstva ter oster prelom s staro monarhistično in katoliško kulturno tradicijo so pomenili, da se je morala nizozemska umetnost znova izmisliti. Slikanje verskih predmetov je močno upadlo, a se je razvil velik nov trg za številne posvetne teme.
Čeprav je bilo nizozemsko slikarstvo zlate dobe vključeno v splošno evropsko obdobje baročnega slikarstva in pogosto kaže številne njegove značilnosti, večini primanjkuje idealizacije in ljubezni do sijaja, značilnih za veliko baročnih del, vključno s sosednjo Flandrijo. Večina del, tudi tista, po katerih je obdobje najbolj znano, odraža tradicijo podrobnega realizma, podedovanega iz staronizozemskega slikarstva.
Značilnost tega obdobja je širjenje različnih žanrov v slikarstvu[2], pri čemer večina umetnikov ustvari večino svojih del znotraj enega od teh. Popoln razvoj te specializacije je viden od poznih 1620-ih, obdobje od takrat pa vse do francoske invazije 1672 je jedro zlate dobe. Umetniki bi večino svoje kariere porabili za slikanje le portretov, žanrskih prizorov, krajin, morskih krajin in ladij ali tihožitja in pogosto določene podvrste znotraj teh kategorij. Mnoge tovrstne teme so bile v zahodnem slikarstvu nove in način, kako so jih Nizozemci slikali v tem obdobju, je bil odločilen za njihov nadaljnji razvoj.