Malopoljska
From Wikipedia, the free encyclopedia
Malopoljska (poljsko Małopolska, latinsko Polonia Minor) je zgodovinska regija v južni in jugovzhodni Poljski. Njena prestolnica in največje mesto je Krakov. Malopoljska se je več stoletij razvijala samostojno in razvila svojo kulturo, arhitekturo, nošo, plese, kuhinjo, običaje in malopoljsko narečje. Regija je bogata z zgodovinskimi znamenitostmi, spomeniki, gradovi, naravno pokrajino in mesti Unescove svetovne dediščine.
Malopoljska Małopolska | ||
---|---|---|
Zgodovinska regija | ||
| ||
Zgodovinska Malopoljska (temno rožnato) na zemljevidu sedanje Poljske | ||
50°4′N 19°57′E | ||
Država | Poljska | |
Sedež | Krakov | |
Površina | ||
• Skupno | 60.000 km2 | |
Prebivalstvo | ||
• Skupno | ok 9.000.000 | |
Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
• Poletni | UTC+2 (CEST) |
Regije se ne sme zamenjevati s sodobnim Malopoljskim vojvodstvom, ki pokriva samo jugozahodni del Malopoljske.[1] Zgodovinska Malopoljska je bila veliko večja od današnjega vojvodstva, ki nosi njeno ime. Segala je od Bielsko-Biale na jugozahodu do Siedlca na severovzhodu.[2] Sestavljala so jo tri vojvodstva: Krakovsko, Sandomierško in Lublinsko.
Obsegala je skoraj 60.000 km² površine. Na tem ozemlju danes živi okoli 9.000.000 prebivalcev. Pokrajina je večinoma hribovita, s Karpati in Visokimi Tatrami na jugu. Nahaja se v porečju zgornje Visle. Znana je bila po svoji mogočni aristokraciji (magnateria) in bogatem plemstvu (szlachta).[3]
Med 14. in 18. stoletjem v Malopoljski provinci poljske krone obsegala tudi zgodovinsko regijo Rdečo Rutenijo. Po delitvah Poljske je južni del Malopoljske postal znan kot Galicija, ki je bila pod avstrijskim nadzorom, dokler ni Poljska leta 1918. ponovno pridobila neodvisnosti. Zaradi te dolgotrajne delitve številni prebivalci severnega dela Malopoljske, vključno s tistimi v mestih Lublin, Radom, Kielce in Częstochowa, prebivalcem Galicije ne priznavajo malopoljske identitete.[4] Lublin (Lubelskie), ki je bil že leta 1474 razglašen za neodvisno vojvodstvo,[5] ima še vedno govorce malopoljskega narečja.
Skozi zgodovino je na Malopoljskem obstajalo veliko etničnih in verskih manjšin, ki so bežale pred preganjanjem iz drugih območij ali držav. Poljska nekoč strpna politika do teh manjšin jim je omogočila razcvet in ustvarjanje ločenih samoupravnih skupnosti. Nekatere manjšine še vedno obstajajo, vendar so na robu izumrtja, predvsem vimisorsko govoreči Vilamovci, Halcnovci, Gorali, Lemki, Pogorjani in nekoč poljski Judje in Nemci.