Magnetohidrodinamika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Magnetohidrodinamika (MHD) tudi (dinamika magnetnih fluidov ali hidromagnetika) je študija dinamike (mehanike) električno prevodnih tekočin. Primeri takih tekočin so plazma, tekoče kovine, slana voda in elektroliti. S študijo na tem področju je začel Hannes Alfvén in dobil Nobelovo nagrado za fiziko leta 1970.
Magnetna polja povzročijo elektromagnetne indukcijske tokove v premikajoči prevodni tekočini in obratno. Pojav MHD opisujejo Navier-Stokove enačbe dinamike fluidov in Maxwellove enačbe elektromagnetizma.
Primer MHD-ja, slana voda, ki teče čez most Waterloo v londonu vpliva na zemeljsko magnetno polje in povzroči razliko potencialov na nasprotnih bregovih. Michael Faraday je poizkusil s tem experimentom, vendar je bil tok premajhen za takratno merilno opremo.[1]