Livonska vojna
From Wikipedia, the free encyclopedia
Livonska vojna (1558–1583) je bila vojna za oblast v Stari Livoniji, sedanji Estoniji in Latviji. V vojni se je Carska Rusija vojskovala z različnimi koalicijami Danske-Norveške, Švedske ter Velike litovske kneževine in Kraljevine Poljske, kasneje Republike obeh narodov.
Livonska vojna | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Boris Čorikov (1836): Rusko obleganje Narve leta 1558 | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Livonska konfederacija |
Rusko carstvo Kasimski kanat Kraljevina Livonija | ||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Štefan Báthory Gotthard Kettler Friderik II. Erik XIV. |
Ivan IV. Šahgali Sain-Bulat Magnus Livonski |
V obdobju 1558-1578 je v regiji prevladovala Rusija s hitro osvojitvijo Dorpata (Tartu) in Narve. Po ruski razpustitvi Livonska konfederacija se je v vojno vmešala Poljska-Litva, medtem ko sta Švedska in Danska intervenirali že leta 1559 (do 1561). Na ozemlju Livonije je bila kljub stalnim vdorom iz Rusije ustanovljena Švedska Estonija. Friderik II. Danski je kupil staro škofijo Ösel–Wiek in jo prepustil svojemu bratu Magnusu Holsteinskemu. Magnus je poskušal razširiti svoje livonske posesti, da bi ustanovil rusko vazalno državo Kraljevino Livonijo, ki je nominalno obstajala do njegovega poraza leta 1576.
Leta 1576 je položaj poljskega kralja in velikega litovskega kneza zasedel Štefan Báthory in s svojimi vojaškimi uspehi v letih 1578 do 1581 in ofenzivo združene švedsko-poljsko-litovske vojske v bitki pri Wendenu obrnil tok vojne. Sledil je dolg pohod skozi Rusijo, ki je dosegel vrh z dolgim in težavnim obleganjem Pskova. Vojna med Rusijo in Poljsko-Litvo se je končala leta 1582 s sklenitvijo Jam Zapoljskega mirovnega sporazuma, s katerim je Rusija v korist Poljske-Litve izgubila svoje nekdanje posesti v Livoniji in Polock. Naslednje leto sta Švedska in Rusija podpisali Pljusski mirovni sporazum, s katerim je Švedska dobila večino Ingrije in severno Livonijo, Kneževino Estonijo pa je obdržala Rusija.