Japonska arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Za japonsko arhitekturo (日本建築, Nihon kenčiku) so značilne lesene konstrukcije, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so bila uporabljena drsna vrata/stena (fusuma) in druge tradicionalne predelne stene, kar je omogočilo prilagajanje notranje konfiguracije prostora različnim priložnostim. Ljudje so običajno sedeli na blazinah ali drugače na tleh, tradicionalno; stoli in visoke mize niso bili razširjeni do 20. stoletja. Od 19. stoletja pa je Japonska v gradnjo in oblikovanje vključila večino zahodne, moderne in postmoderne arhitekture in je danes vodilna v vrhunskem arhitekturnem oblikovanju in tehnologiji.
Najzgodnejša japonska arhitektura je bila vidna v prazgodovini v preprostih zemljankah in kolibah, prilagojenih potrebam prebivalstva lovcev in nabiralcev. Vpliv Kitajske iz dinastije Han preko Korejskega polotoka je povzročil uvedbo bolj zapletenih skladišč žita in obrednih pogrebnih komor.
Uvedba budizma na Japonskem v 6. stoletju je bila katalizator za gradnjo velikih templjev z uporabo zapletenih tehnik v lesu. Vpliv kitajskih dinastij Sui in Tang je privedel do ustanovitve prve stalne prestolnice v Nari. Njena postavitev ulic s šahovnico je kot predlogo za oblikovanje uporabila kitajsko prestolnico Čangan.
Leta 894 v obdobju Heian (794–1185) je Japonska odpravila kentōši (japonske misijone v Tang Kitajski) in se začela oddaljevati od kitajske kulture ter kulture, imenovane Kokufu bunka (dobesedeno japonska kultura), ki je bila prilagojena japonskemu podnebju in je cvetel čut za estetiko. Slog šinden-zukuri, ki je bil arhitekturni slog rezidenc plemičev v tem obdobju, je pokazal izrazito edinstvenost japonske arhitekture in trajno določil značilnosti kasnejše japonske arhitekture. Njegove značilnosti so odprta struktura z nekaj stenami, ki jih je mogoče odpirati in zapirati z vrati, shitomi in sudare (tradicionalni japonski zasloni ali žaluzije), struktura, v kateri se čevlji sezujejo za vstop v hišo na hoduljah in sedenje ali spanje neposredno na tatami blazinah brez uporabe stolov in postelj.
Ko je razred samurajev pridobil moč v obdobju Kamakura (1185–1333), se je slog šinden-zukuri spremenil in v obdobju Muromači (1333–1573) se je pojavil slog šoin-zukuri. Ta slog je trajno vplival na poznejše japonske arhitekturne sloge in postal osnova modernih japonskih hiš. Njegove značilnosti so bile, da so bila popolnoma sprejeta drsna vrata, imenovana fusuma in papirnata okna, imenovana šodži, po vsej sobi pa so bili položeni tatamiji.
Uvedba obreda pitja čaja je poudarila preprostost in skromen dizajn kot kontrapunkt ekscesom aristokracije. V obdobju Azuči–Momojama (1568–1600) so se pod vplivom čajnice, imenovane čašicu, pojavile vile v slogu sukija-zukuri. Sprva je bil to arhitekturni slog za vile daimjo (japonskih fevdalcev) in dvornih plemičev, v obdobju Edo (1683–1807) pa so ga uporabili za rjōtei (restavracije v japonskem slogu) in čašicu, kasneje pa tudi uporablja za rezidence.[1]
Med obnovo Meidži leta 1868 sta zgodovino japonske arhitekture korenito spremenila dva pomembna dogodka. Prvi je bil Zakon o ločitvi Kami in Bude iz leta 1868, ki je uradno ločil budizem od šintoizma in budistične templje od šintoističnih svetišč, s čimer je prekinil povezavo med obema, ki je trajala več kot tisoč let.[2] Drugič, takrat je Japonska prestala obdobje intenzivne vesternizacije, da bi lahko konkurirala drugim razvitim državam. Sprva so bili na Japonsko uvoženi arhitekti in slogi iz tujine, vendar je država postopoma učila svoje arhitekte in začela izražati svoj slog. Arhitekti, ki so se vrnili s študija pri zahodnih arhitektih, so na Japonsko uvedli mednarodni slog modernizma. Vendar pa so šele po drugi svetovni vojni japonski arhitekti naredili vtis na mednarodnem prizorišču, najprej z delom arhitektov, kot je Kenzo Tange, nato pa s teoretskimi gibanji, kot je metabolizem.