Italijanska invazija na Francijo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Italijanska invazija na Francijo, imenovana tudi bitka za Alpe, je bila prva večja italijanska bitka v drugi svetovni vojni in zadnji večji spopad v bitki za Francijo. Za razliko od Nacistične Nemčije pa Fašistična Italija v boju s Francijo ni imela tako velikega uspeha.
Italijanska invazija na Francijo | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del bitke za Francijo | |||||||
Italijanski vojaki v boju na alpskem prelazu Col de Pelouse | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
Francija Združeno kraljestvo | Kraljevina Italija | ||||||
Poveljniki in vodje | |||||||
René-Henri Olry | Umberto II. Italijanski | ||||||
Žrtve in izgube | |||||||
40 ubitih 120 poškodovanih 150 pogrešanih |
640 ubitih 2.631 poškodovanih 616 pogrešanih |
Vstop Italije v vojno je močno povečal njen vpliv v Afriki in Sredozemskem morju. Cilj italijanskega diktatorja Benita Mussolinija je bila odprava anglo-francoske prevlade v Sredozemlju, pridobitev zgodovinskega italijanskega ozemlja ter širitev italijanskega vpliva na Balkan in v Afriko. Francija in Velika Britanija sta v tridesetih letih prejšnjega stoletja poskušali Mussolinija odvesti od zavezništva z Nacistično Nemčijo, vendar so hitri nemški uspehi od leta 1938 do 1940 povzročili, da se je Italija postavila na stran Nemčije, čeprav je bila že pred tem največji zaveznik Nemčije.
Italija je 10. junija 1940 zvečer napovedala vojno Franciji in Veliki Britaniji, ki je začela veljati šele po polnoči. Obe strani sta se prve dneve v bitki spopadali z zračnimi napadi, vendar se je na alpski fronti zgodilo le malo stvari, saj sta imeli Francija in Italija obrambne strategije. Med patruljami je prišlo do prepirov in francoske utrdbe Ligne Alpine so streljale na veliko italijanskih čet. 17. junija je Francija napovedala, da si bo prizadevala sprejeti premirje z Nemčijo. 21. junija, en dan pred podpisom francosko-nemškega premirja, so Italijani sprožili splošno ofenzivo vzdolž alpske fronte, glavni napad pa se je zgodil v severnem delu, ko se je zgodil še en napad na meji ob obali. Italijanska ofenziva je proti močnemu odporu prodrla nekaj kilometrov na francosko ozemlje, vendar se je ustavila, preden je bilo mogoče doseči njihove glavne cilje, obalno mesto Menton, ki leži neposredno ob italijanski meji, je bilo najpomembnejše francosko mesto, ki so ga okupirali Italijani.
24. junija dopoldne je bilo v Rimu podpisano francosko-nemško premirje. Veljati je začelo nekaj po polnoči 25. junija, hkrati s premirjem z Nemčijo (podpisano 22. junija). Italiji je bilo dovoljeno zasesti ozemlje, ki ga je zavzela v kratkih bojih, na francoski strani meje je bilo ustvarjeno demilitarizirano območje, italijanski gospodarski nadzor je bil razširjen na jugovzhodno Francijo do Rone, Italija pa je pridobila določene pravice in koncesije za nekatere francoske kolonije. V Torinu je bila ustanovljena komisija za nadzor premirja, Commissione Italiana d'Armistizio con la Francia (CIAF), ki je nadzorovala francosko skladnost.[1]
Med avgustom 1944 in majem 1945 je francoska vojska ob alpski meji premagala italijansko vojsko ter s tem pridobila nazaj svoja ozemlja, ki jih je leta 1940 okupirala Italija.