Islamski vpliv na zahodno umetnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Islamski vplivi na zahodno umetnost se nanašajo na vpliv islamske umetnosti, umetniške produkcije v islamskem svetu od 8. do 19. stoletja, na krščansko umetnost. V tem obdobju se je meja med krščanstvom in islamskim svetom zelo razlikovala, kar je v nekaterih primerih povzročilo izmenjavo prebivalstva in ustreznih umetniških praks in tehnik. Poleg tega sta imeli dve civilizaciji redne odnose z diplomacijo in trgovino, kar je olajšalo kulturno izmenjavo. Islamska umetnost pokriva najrazličnejše medije, vključno s kaligrafijo, ilustriranimi rokopisi, tekstilom, keramiko, kovinskimi deli in steklom ter se nanaša na umetnost muslimanskih držav na Bližnjem vzhodu, v islamski Španiji in severni Afriki, čeprav nikakor ne vedno z muslimanskimi umetniki ali obrtniki. Proizvodnja stekla je na primer v celotnem obdobju ostala judovska posebnost, krščanska umetnost, tako kot v koptskem Egiptu, pa je še naprej, zlasti v prejšnjih stoletjih, ohranjala nekaj stikov z Evropo.
Islamska dekorativna umetnost je bila v srednjem veku zelo cenjen uvoz v Evropo; v veliki meri zaradi nepričakovanih nesreč pri uporabi je večina ohranjenih primerov tistih, ki so bili v lasti cerkve. V zgodnjem obdobju je bil tekstil še posebej pomemben in se je uporabljal za cerkvena oblačila, zavijanje, zavese in oblačila za elito. Islamsko keramiko vsakdanje kakovosti so še vedno imeli raje kot evropske izdelke. Ker je bila dekoracija večinoma ornament ali majhni lovski prizori in podobno ter napisi niso bili razumljivi, islamski predmeti niso žalili krščanske občutljivosti.[1]
V zgodnjih stoletjih islama sta bili najpomembnejši stični točki med latinskim zahodom in islamskim svetom z umetniškega vidika južna Italija in Sicilija ter Iberski polotok, ki sta oba imela pomembno muslimansko populacijo. Kasneje so bile italijanske pomorske republike pomembne pri trgovanju z umetninami. Zdi se, da je imela islamska umetnost v križarskih vojnah relativno majhen vpliv celo na križarsko umetnost križarskih kraljestev, čeprav je morda spodbudila željo po uvozu med križarje, ki so se vračali v Evropo.
Številne tehnike iz islamske umetnosti so bile osnova umetnosti v normansko-arabsko-bizantinski kulturi Normanske Sicilije, od katere je večina uporabljala muslimanske umetnike in obrtnike, ki so delali v slogu lastne tradicije. Tehnike, ki vključujejo vložke v mozaikih ali kovinah, rezbarjenje slonovine ali porfir, kiparstvo iz trdega kamna in litje brona.[2] V Iberiji sta mozarabska umetnost in arhitektura krščanskega prebivalstva, ki živi pod muslimansko oblastjo, v večini načinov ostala zelo krščanska, v drugih pogledih pa je pokazala islamske vplive; veliko tega, kar je bilo opisano, se zdaj imenuje umetnost in arhitektura Repoblación. V poznih stoletjih Rekonkviste so krščanski obrtniki začeli uporabljati islamske umetniške elemente v svojih stavbah, zato se je razvil slog Mudéjar.