Inrō
From Wikipedia, the free encyclopedia
Inro (印籠, Inrō, dobesedno »škatlica za znamke«) je tradicionalna japonska škatlica/ šatulja za shranjevanje majhnih predmetov, obešena na obi (pas), ki se nosi okoli pasu, kot del kimona. Pogosto so zelo okrašeni z različnimi materiali, kot je lak, in različnimi tehnikami, kot je maki-e, in so bolj dekorativni kot drugi japonski izdelki iz laka.[1][2]
Ker tradicionalna japonska obleka ni imela žepov, so predmete pogosto prenašali tako, da so jih obesili na obi v posodah, znanih kot sagemono (viseči predmet, pritrjen na pas). Večina sagemonov je bila ustvarjena za posebne vsebine, kot so tobak, pipe, pisalni čopič in črnilo, vendar je vrsta, znana kot inro, primerna za prenašanje majhnih stvari in je bila ustvarjena v obdobju Sengoku (1467–1615) kot prenosni identifikacijski pečat in posoda za zdravila za potovanja.
Sredi obdobja Edo (1603–1868) je inro postal priljubljen kot moški dodatek, bogati trgovci iz razreda čōnin in samurajev pa so zbirali inro, pogosto lepo okrašen z lakom. Ko se je tehnika razvijala od poznega obdobja Edo do obdobja Meidži (1868–1912) in se je umetniška vrednost povečala, inro niso več uporabljali kot dodatek in so ga začeli obravnavati kot umetniški predmet za zbiranje.
Izraz inro je kombinacija kandžija za in (印), ki pomeni pečat ali žig, in kandžija za rō (籠), kar pomeni »košara«.