Indoktrinacija
proces vcepljanja stališč / From Wikipedia, the free encyclopedia
Indoktrinácija je proces, s katerim se posamezniku vceplja ideje, stališča, kognitivne strategije ali poklicne metodologije (glej doktrina).[1] Ljudje so družbena živalska vrsta, ki jo kulturni kontekst neizbežno oblikuje, zato je določena stopnja indoktrinacije implicirana v odnosu med staršem in otrokom in ima bistveno funkcijo pri oblikovanju stabilnih skupnosti skupnih vrednot.
Natančna meja med izobraževanjem in indoktrinacijo je pogosto v očeh opazovalca. Nekateri ločijo indoktrinacijo od izobraževanja na podlagi tega, da se od indoktrinirane osebe pričakuje, da ne bo dvomil ali kritično preučil nauka, ki se ga je naučil.[2] Kot tak se izraz lahko uporablja slabšalno ali kot modna beseda, pogosto v okviru političnih mnenj, teologije, religiozne dogme ali proti-religijskih prepričanj. Sama beseda je nastala v svoji prvi obliki v 1620-ih kot endokrinata, kar pomeni »učiti« ali »poučevati«, povzeta po francoščini ali latinščini.[3] Beseda je dobila pomen navdajanja z idejo ali mnenjem v 1830-ih.
Izraz je tesno povezan s socializacijo; vendar je v skupnem diskurzu indoktrinacija pogosto povezana z negativnimi konotacijami, medtem ko socializacija deluje kot generični deskriptor, ki ne prinaša nobene posebne vrednosti ali konotacije (nekateri se odločajo, da bodo socializacijo slišali kot svojstveno pozitiven in potreben prispevek k družbeni ureditvi, drugi pa so se odločili, da socializacijo slišijo kot predvsem instrument družbenega zatiranja). Vprašanja doktrine (in indoktrinacije) so bila v človeški družbi sporna in ločena že od antike. Izraz, pripisan Titu Lukreciju Karu v prvem stoletju pred našim štetjem quod ali cibus est aliis fuat acre venenum (kar enim jed, je drugim grenki strup), je še vedno pomemben.