Hohenzollerji
nemška vladarska rodbina / From Wikipedia, the free encyclopedia
Hohenzollerji so nemška vladarska rodbina, ki je poznana od 11. stoletja ter je zasedala položaje nemških kraljev in cesarjev do leta 1918.
Hohenzollerji | |
---|---|
Država | Nemčija, Romunija, Rusija |
Etimologija | Grad Hohenzollern |
Ustanovljeno | pred 1061 |
Ustanovitelj | Burkhard I, gospod Zollernski |
Trenutni vodja |
|
Zadnji vladar |
|
Nazivi |
|
Posestva | Nemčija, Prusija, Romunija, Rusija |
Odstavitev |
|
Mlajše veje |
|
Zollnerji, tako so se prvotno imenovali, so imeli v 11. stoletju svoje posesti na Švabskem. Aktivno so sodelovali z vsakokratno cesarsko rodbino in tako od cesarja Henrika VI. dobili na Frankovskem v fevd izpraznjeno mestno grofijo Nürnberg. Leta 1218 sta si dva brata posest sporazumno razdelila in postala začetnika švabske in frankovske veje Hohenzollerjev.
V frankovski veji Hohenzollerjev je cesar Karel IV. za zasluge pri vodenju frankovskega državnega kroga[1] povzdignil mestnega grofa (gradiščana) Friderika V. v državnega kneza. Njegova sinova sta leta 1396 spremljala ogrskega kralja Sigismunda na križarskem pohodu. Po porazu križarske vojske pri Nikopolju je starejši sin Ivan III. (skupaj s celjskim grofom Hermanom II.) pomagal kralju rešiti se. Mlajši sin, gradiščan Friderik I./VI., je kasneje z diplomatsko spretnostjo pripomogel k izvolitvi Sigismunda za nemškega kralja in od njega za nagrado dobil v dedno last mejno grofijo Brandenburg, tedaj še nerazvito in upravno neurejeno. Frankovski grofje so leta 1473 brandenburško posest, ki ji je pripadala čast volilnega kneza, ločili od stare frankovske posesti in tako sta nastali starejša veja frankovskih Hohenzollerjev in brandenburška veja Hohenzollerjev.
Cerkveni karieri posvečeni Albert iz starejše veje frankovskih Hohenzollerjev je v času protestantizma postal zadnji veliki mojster Nemškega viteškega reda; sekulariziral je red in njegovo posest v vzhodni Prusiji kot dedni fevd poljske krone pridobil za rodbino. Leta 1603 so mejni grofje stare frankovske veje ostali brez moškega potomca in vladanje na frankovskem območju so prevzeli njihovi brandenburški sorodniki, ki so ustvarili mlajšo vejo frankovskih Hohenzollejev, ki je vladala do leta 1797, potem pa svoje posesti prepustila brandenburški veji.
Najuspešnejši so bili Hohenzollerji brandenburške veje. Po uničujoči tridesetletni vojni (1618-48), ki je prebivalstvo zmanjšala na polovico, je napredni volilni knez Friderik Viljem z razumnimi upravnimi posegi in versko toleranco, ki je v izpraznjeno deželo privabila verske preganjance, med njimi številne strokovnjake in podjetnike, pognal gospodarstvo v nov razvojni cikel in ustvaril temelj uspešni državi. Njegov sin Friderik I./III. je od cesarja Leopolda I. za drag denar kupil pravico, da se je lahko okronal za »kralja v Prusiji«, torej izven območja Svetega rimskega cesarstva. Njegov sin Friderik Viljem I. je državo upravno in gospodarsko razvijal naprej; ustvaril je tip nepolitičnega, državi vdanega pruskega uradništva in disciplinirano vojsko, s pomočjo katere je njegov sin Friderik II. Veliki državo spremenil v velesilo. Država je pridobila posesti tudi ob delitvah Poljske. Po napoleonskih vojnah ji je dunajski kongres (1815) dodelil velika ozemlja na Saškem in na obeh straneh Rena. Tako se je ime pokrajine Prusije iz oddaljenega severovzhoda v imenu Kraljevina Prusija razširilo vse do Porenja.
V času prebujanja narodov je diplomatsko spretni kancler Otto Bismarck nemške vladavine združil v Severnonemško zvezo pod vodstvom Prusije. Zveza je po zmagi nad Francijo postala Nemško cesarstvo, pruski kralj pa nemški cesar Viljem I.. Po drugi svetovni vojni so se morali Hohenzollerju položaju odpovedati.
Medtem ko so Hohenzollerji frankovske veje postali protestantje, so Hohenzollerji švabske veje ostali zvesti katolicizmu. Leta 1576 so se razdelili v hechingensko in sigmaringensko vejo . V 17. stoletju so bili povzdignjeni v državne kneze. Leta 1866 je Karel iz sigmaringenske veje postal romunski kralj Karel I.