Gradiščanščina
podnarečje čakavščine / From Wikipedia, the free encyclopedia
Gradiščanščina (hrvaško Gradišćanski jezik, Gradišćanština, ali Gradišćansko narječje, nemško Burgenlandkroatische Sprache, madžarsko Gradistyei nyelv, Gradiscsei nyelv) je osamosvojeno narečje hrvaškega jezika. Gradiščanščina se je izoblikovala iz čakavščine in ima svoj knjižni jezik, medtem ko standardna hrvaščina sloni na štokavščini. Nemci in Madžari so ga nekoč imenovali Wassercroate Sprache[2] ali Fehérhorvát nyelv (Belohrvaščina).
Članek potrebuje lekturo pravopisa, vrstnega reda besed, tona ali sloga. (mesec ni naveden) |
Gradiščanščina | |
---|---|
gradišćanski jezik, gradišćansko-hrvatski jezik, gradišćanština | |
Materni jezik | Avstrija (Gradiščanska), Češka, Slovaška, Madžarska (Železna, Gjur–Mošon–Šopron) |
Področje | Srednja Evropa |
Št. maternih govorcev | (nedatirano število cca. 50.000–60.000)[1] |
indoevropski
| |
Uradni status | |
Priznani manjšinski jezik | |
Jezikovne oznake | |
ISO 639-3 | – |
Seznam Linguist | hrv-bur |
Glottolog | burg1244 |
ELP | Burgenland Croatian |
Gradiščansko govorijo Hrvati na Gradiščanskem v Avstriji, na Madžarskem, Slovaškem in na Češkem. Število govorcev obsega približno 70 tisoč ljudi. Danes na Gradiščanskem živi le še 20 tisoč govorcev, ker se je veliko Hrvatov preselilo v večja mesta, kot so Dunaj, Gradec in Linz.
Gradiščanščino poučujejo v Avstriji, na Madžarskem pa na Petrovem Selu (Szentpéterfa), v Židanu (Horvátzsidány) in na Gornjem Četaru (Felsőcsatár), v Železni županiji.