Dekanski polotok
From Wikipedia, the free encyclopedia
Dekanski polotok ali Južna Indija, znana tudi kot polotoška Indija, sestavlja polotoški južni del Indije. Obsega indijske zvezne države Andra Pradeš, Karnataka, Kerala, Tamil Nadu in Telangana ter združena ozemlja Andamanskih in Nikobarskih otokov, Lakadivov in Pudučeri, ki obsegajo 19,31 % površine Indije (635.780 km²) in 20 % indijskega prebivalstva. Južna Indija pokriva južni del polotoške Dekanske planote in je omejena z Bengalskim zalivom na vzhodu, Arabskim morjem na zahodu in Indijskim oceanom na jugu. Geografija regije je raznolika z dvema gorskima verigama – Zahodnimi in Vzhodnimi Gati –, ki mejita na osrčje planote. Reke Godavari, Krišna, Kaveri, Tungabhadra, Perijar, Bharathappuža, Pamba, Thamirabarani, Palar in Vaigai so pomembne trajne reke.
Dekanski polotok Južna Indija | |
---|---|
Regija | |
Od zgoraj, od leve na desno: Otok Ross, (Andamani), Tempelj Venkatesvara (Andra Pradeš), palača Misore (Karnataka), Alapuzha (Kerala), atol Bangaram (Lakadivi), Matrimandir (Pudučeri), kip Thiruvaluvar (Tamil Nadu), Čarminar (Telangana). | |
Države in ozemlja unije v Južni Indiji | |
13°N 77°E | |
Država | Indija |
Države in ozemlja unije | |
Znamenita mesta |
|
Površina | |
• Skupno | 635.780 km2 |
Najvišja | Anamudi 2.695 m |
Najnižja | Kutanad −2,2 m |
Prebivalstvo (2011) | |
• Skupno | 253.051.953 |
• Gostota | 400 preb./km2 |
Časovni pas | IST (UTC+5:30) |
Uradni jeziki |
|
HDI (2019) | 0,755 (High) |
Pismenost (2011) | 81,09%[2] |
Razmerje spolov (2011) | 986 ♀/1000 ♂[3] |
Večina ljudi v južni Indiji govori vsaj enega od štirih glavnih dravidskih jezikov: telugu, tamilščino, kanado in malajalamščino (vsi štirje sodijo med 6 klasičnih jezikov Indije). Nekatere države in zvezna ozemlja priznavajo tudi manjšinski jezik, na primer urdujščino v Telangani[4] ter tamilščina in francoščina v Pudučeriju. Poleg teh jezikov centralna in državna vlada uporabljajo angleščino za uradno komunikacijo in se uporablja na vseh javnih tablah.
V svoji zgodovini so številna dinastična kraljestva vladala delom južne Indije, muslimanska osvajanja na indijski podcelini v južni in jugovzhodni Aziji pa so vplivala na zgodovino in kulturo v teh regijah. Glavne dinastije, ustanovljene v južni Indiji, so Satavahane, Čere, Čole, Pandije, Palave, Višnukundine, Čalukje, Raštrakute, Bahmane, Dekanski sultanat, Kočin, Kakatije, Kadambe, Hojsale, Zamorine, Vidžajanagare, Marate, Travankore, Arakale in Misore. Judje in Evropejci so vstopili v Indijo skozi jugozahodno malabarsko obalo Kerale. Deli južne Indije so bili kolonizirani pod portugalsko Indijo, francosko Indijo in Britanski Raj. Kraljevina Travancore je bila zadnja knežja država Indije in se je 1. julija 1949 združila z Indijsko zvezo.
Južna Indija je bila priča trajni rasti dohodka na prebivalca in prebivalstva, strukturnim spremembam v gospodarstvu, hitrejšim tehnološkim inovacijam. Po nihanjih v desetletjih takoj po indijski neodvisnosti so gospodarstva južnih indijskih držav v zadnjih treh desetletjih zabeležila rast, ki je višja od nacionalnega povprečja. Južna Indija ima največji bruto domači proizvod v primerjavi z drugimi regijami v Indiji. Južnoindijske države vodijo v nekaterih družbeno-ekonomskih meritvah Indije. HDI v južnih državah je visok in gospodarstvo je raslo hitreje kot v večini severnih držav. Stopnja pismenosti v južnih zveznih državah je višja od nacionalnega povprečja, saj približno 81 % prebivalstva zna brati in pisati. Stopnja rodnosti v južni Indiji je 1,9, kar je najnižja med vsemi regijami v Indiji.