Džurčeni
From Wikipedia, the free encyclopedia
Džurčeni (mandžursko: ᠵᡠᡧᡝᠨ, Möllendorff: Jušen, mandžurska izgovorjava: [dʒuʃən], kitajsko: 女真; pinjin: Nǚzhēn; kitajska izgovorjava: [nỳ.ʈʂə́n]) je naziv, ki se uporablja za skupni opis številnih vzhodnoazijskih tunguško govorečih ljudstev,[lower-alpha 1] ki so do 18. stoletja živela v Mandžuriji, pokrajini na severovzhodu Kitajske. Džurčene je leta 1635 Hong Tajdži preimenoval v Mandžure.[4] Različne skupine Džurčenov so živele kot lovci-nabiralci, polnomadski pastirji ali stalno naseljeni poljedelci. Na splošno so bili brez osrednje oblasti in imeli malo medsebojnih stikov. Bili so pod vplivom sosednjih dinastij, njihovi poglavarji pa so plačevali davek in zasedali dedne položaje poveljnikov mejnih straž.[5]
Skupno število pripadnikov | |
---|---|
ni znano | |
Regije z večjim številom pripadnikov | |
Mandžurija | |
Jeziki | |
džurčenščina | |
Religija | |
šamanizem, budizem | |
Sorodne etnične skupine | |
Mandžuri, Džugeji, Džučeni |
Hanski uradniki iz dinastije Ming (1368–1644) so Džurčene razvrščali v tri skupine, kar kaže na relativno dobre stike z njimi:
- Džjandžovski Džurčeni, nekateri pomešani s kitajskim prebivalstvom, so živeli ob reki Mudan, gorovju Čangbaj in na polotoku Liaodong. Oblačili so se podobno kot Kitajci in se ukvarjali z lovom in ribolovom, stalnim poljedelstvom ter trgovanjem z biseri in ginsengom.
- Hajšiške Džurčene, poimenovane po reki Hajši, je tvorilo več stalno naseljenih in neodvisnih plemen. Na zahodu so živeli polnomadski pastirji, na vzhodu pa stalno naseljeni poljedelci. Bili so pod velikim vplivom Mongolov.
- Jereni, dobesedno divji ljudje, divjaki ali barbari, so bili prebivalci redko poseljenega severa Mandžurije onkraj dolin rek Liao in Songhua, ki so se preživljali z lovom, ribolovom, prašičerejo in nekakšnim nomadskim poljedelstvom. Kitajski in korejski avtorji so včasih z Jereni označevali vse Džurčene.
Številni Jerenski Džurčeni, kot so Nivhi, Negidaji, Nanaji, Oročeni in mnogi Evenki, danes veljajo za različne etnične skupine.
Džurčeni so znani predvsem po dinastijah Džin (1115–1234) in Čing (1616/1636–1912), ki so jih ustanovili na kitajskem ozemlju. Dinastijo Čing, prvotno znano kot Kasnejši Džin, je ustanovil poveljnik Džjangdžova Nurhaci (vladal 1616–1626), ki je združil večino plemen Džurčenov in celotno prebivalstvo vključil v dedne vojaške polke, znane kot Osem praporov. Med njegovo vladavino se je na osnovi mongolske pisave izoblikovala džurčenska abeceda. Izraz Manču (Mandžur), ki so ga v Kasnejšem Džinu takrat že uradno uporabljali,[6] je bil leta 1635 razglašen za edino sprejemljivo ime za to ljudstvo.
Korejski odposlanec Sin Čung Il je leta 1595 obiskal Džurčene, ki so živeli severozahodno od reke Jalu, in ugotovil, da so bili med njegovim obiskom v Fe Ali vsi, ki so služili Nurhaciju, oblečeni enako in imeli enake pričeske. Vsi so imeli obrit prednji del lasišča in preostale lase spletene v dolgo kito. Vsi moški so nosili usnjene škornje, hlače in tunike.[7]