Bizantinsko-osmanske vojne
From Wikipedia, the free encyclopedia
Bizantinsko-osmanske vojne so bile niz odločilnih spopadov med bizantinskimi Grki in osmanskimi Turki ter njihovimi zavezniki, ki so privedli do dokončnega uničenja Bizantinskega cesarstva in vzpona Osmanskega cesarstva. Bizantinci, ki so bili v šibkem stanju že pred razdelitvijo svojega imperija po četrti križarski vojni, se pod vladavino dinastije Paleolog niso uspeli popolnoma opomoči. Soočali so se z vedno bolj katastrofalnimi porazi v vojni z Osmani in leta 1453 izgubili Konstantinopel, s čimer so se vojne uradno končale, vendar so se spopadi ponekod nadaljevali do leta 1479.[1][2][3]
Bizantinsko-osmanske vojne | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del vzpona Osmanskega cesarstva in zatona Bizantinskega cesarstva | |||||||
Od zgoraj levo v smeri urnega kazalca: Konstantinopelsko obzidje, osmanski janičarji, bizantinska zastava, osmanski bronasti top | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
|
Seldžuški Sultanat Rum je že v 13. stoletju izkoristil slabost cesarstva in začel zasedati ozemlje v zahodni Anatoliji, dokler ni Nikejskemu cesarstvu uspelo pregnati Seldžukov s preostalih ozemelj, ki so bila še pod bizantinsko oblastjo.[4] Nikejsko cesarstvo je leta 1261 Latinskemu cesarstvu vzelo Konstantinopel. Položaj Bizantinskega cesarstva je kljub temu ostal negotov zaradi tekmecev v Epiru, Srbiji in Bolgariji. Vse to in pojemajoča moč Sultanata Rum, glavnega tekmeca Bizanca v Anatoliji, so povzročili premik bizantinskih vojakov iz Anatolije v Evropo, da bi Bizantinsko cesarstvo obdržalo oblast v Trakiji.[5]
Razpad Sultanata Rum je prinesel nepričakovano nestabilnost na bizantinski anatolski meji, saj so turški plemiči, znani kot gaziji, začeli ustanavljati svoje bejlike na račun Bizantinskega cesarstva. Eden od njih je bil Osman I., ki je predstavljala največjo grožnjo Nikeji in Konstantinoplu. 90 let po ustanovitvi Osmanovega bejlika so Bizantinci izgubili vse svoje ozemlje v Anatoliji.[6] in do leta 1400 Trakijo. Križarski pohod na Nikopol leta 1396, Timurjeva invazija leta 1402 in križarska vojna za Varno leta 1444 so omogočili preživetje osiromašenemu Konstantinoplu do dokončnega padca leta 1453. Osmani so po zavzetju mesta v veliki meri zavarovali svojo prevlado v vzhodnem Sredozemlju.