Bitka pri Dunkirku
From Wikipedia, the free encyclopedia
Bitka pri Dunkirku je bila bitka, ki je potekala v okolici francoskega pristanišča Dunkirk med drugo svetovno vojno, med zavezniki in nacistično Nemčijo. Ko so zavezniki izgubljali bitko za Francijo na zahodni fronti, je bitka pri Dunkirku predstavljala obrambo in evakuacijo britanskih in drugih zavezniških sil v Veliko Britanijo od 26. maja do 4. junija 1940.
Bitka za Dunkirk | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del bitke za Francijo | |||||||
Zemljevid območja, kjer je potekala bitka. | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
Francija Združeno kraljestvo Belgija Nizozemska Luksemburg | Tretji rajh | ||||||
Poveljniki in vodje | |||||||
Maxime Weygand Georges Blanchard Rene Prioux J. M. Charles Abrial Združeno kraljestvo Lord Gort |
Gerd von Rundstedt Fedor von Bock Ewald von Kleist | ||||||
Žrtve in izgube | |||||||
61.774 ubitih, poškodovanih ali ujetih | 20.000 ubitih in poškodovanih |
Po lažni vojni se je 10. maja 1940 začela resnična bitka za Francijo. Na vzhodu je nemška armadna skupina B napadla Nizozemsko in napredovala proti zahodu. V odgovor v to je vrhovni poveljnik zavezniških sil Maurice Gamelin sprožil "načrt D", s čimer so britanske in francoske čete vstopile v Belgijo, da bi se spopadle z Nemci na Nizozemskem. Francosko načrtovanje vojne je temeljilo na utrdbah Maginotove linije vzdolž nemško-francoske meje, ki so varovale regiji Alzacija in Lorena, vendar utrdbe hkrati niso varovale belgijske meje. Nemške sile so že okupirale večino Nizozemske, preden so prišle francoske sile. Namesto tega je general Gamelin poslal sile pod svojim poveljstvom - tri mehanizirane sile, francosko prvo in sedmo armado ter britanske ekspedicijske sile (BEF) - na reko Dyle. 14. maja je nemška armadna skupina A prodrla skozi Ardene in hitro napredovala proti zahodu proti Sedanu, se obrnila proti severu do Rokavskega preliva, z uporabo načrta generalfeldmaršala Ericha von Mansteina Sichelschnitt (v okviru nemške strategije Fall Gelb), ki je učinkovito obkrožila zavezniške sile.[1]
Vrsta zavezniških protinapadov, vključno z bitko pri Arrasu, ni uspela ustaviti nemškega vojaškega stroja, ki je 20. maja dosegel obalo in ločil BEF blizu Armentièresa, francosko prvo armado in belgijsko vojsko bolj severno od večine francoskih čet južno od nemškega prodora. Ko so nemške sile dosegle Rokavski preliv, so se ob obali obrnile proti severu in zagrozile, da bodo zavzele pristanišča ter ujele britanske in francoske sile.
V eni izmed najbolj razpravljanih odločitev v vojni so Nemci ustavili napredovanje proti Dunkrinku. To, kar je postalo znano kot "Halt ukaz", ni bil izveden na ukaz Adolfa Hitlerja. Generaloberste (generala polkovnika) Gerd von Rundstedt in Günther von Kluge sta predlagala, da bi morale nemške sile okoli okolice Dunkrinka prenehati napredovati proti pristanišču in se združiti, da bi se izognile zavezniškemu preboju. Hitler je ukaz odobril 24. maja s podporo nemškega vrhovnega poveljstva Wehrmacht. Vojska naj bi se ustavila za tri dni, kar je zaveznikom dalo dovolj časa za organizacijo evakuacije iz Dunkrinka in sestavo obrambe.[2] Medtem, ko je bilo več kot 330.000 zavezniških vojakov rešenih, so Britanci in Francozi utrpeli velike izgube in so bili prisiljeni zapustiti skoraj vso svojo opremo; med evakuacijo je umrlo okoli 16.000 francoskih in 1.000 britanskih vojakov. Samo britanske ekspedicijske sile so med francosko kampanjo izgubile približno 68.000 vojakov.