Béla IV. Ogrski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Béla IV. je bil od leta 1235 do 1270 ogrski in hrvaški kralj in od leta 1254 do 1258 štajerski vojvoda, * 1206, † 3. maj 1270.
Béla IV. | |
---|---|
Ogrski in hrvaški kralj | |
Vladanje | 21. september 1235 – 3. maj 1270 |
Kronanje | 1214 14. oktober 1235 |
Predhodnik | Andrej II. |
Naslednik | Štefan V. |
Štajerski vojvoda | |
Vladanje | 1254–1258 |
Predhodnik | Otokar V. |
Naslednik | Štefan V. |
Rojstvo | 29. november 1206({{padleft:1206|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1] Transilvanija |
Smrt | 3. maj 1270 (63 let) Budim |
Pokop | Minoritska cerkev, Esztergom |
Zakonec | Marija Laskarina |
Potomci more... | Kunigunda, poljska kraljica, svetnica Ana, hališka vojvodinja Elizabeta, bavarska vojvodinja Konstanca, hališka kraljica Jolanda, poljska kraljica, svetnica Štefan Margereta, svetnica Béla, slavonski vojvoda |
Dinastija | Árpád |
Oče | Andrej II. Ogrski |
Mati | Gertruda Meranijska |
Religija | rimskokatoliška |
Bil je najstarejši sin ogrskega kralja Andreja II. Na pobudo skupine vplivnih plemičev je bil kronan že med očetovo vladavino leta 1214. Oče je temu ostro nasprotova in mu do leta 1220 ni dal province, v kateri bi vladal. Tistega leta je bil imenovan tudi za vojvodo Slavonije z jurisdikcijo v Hrvaški in Dalmaciji. Približno takrat se je poročil z Marijo, hčerko nikejskega cesarja Teodorja I. Laskarisa. Od leta 1226 je kot vojvoda upravljal tudi Transilvanijo. Podpiral je krščanske misijone med poganskimi Kumani, naseljenimi na ravnicah vzhodno od njegove province. Nekaj kumanskih poglavarjev je priznalo njegovo suverenost, zato je leta 1233 privzel naslov kralja Kumanije. Po očetovi smrti 21. septembra 1235 je nasledil ogrski prestol in poskušal kraljevskemu naslovu vrniti avtoriteto, ki jo je njegov oče izgubil. V ta namen je revidiral vse kraljeve zemljiške posesti, ki jih je oče podaril plemičem in prelatom, kar je med njimi povzročilo nezadovoljstvo.
Ogrsko so napadli Mongoli in v bitki na reki Šaju 11. aprila 1241 uničili Bélovo vojsko. Béla je pobegnil z bojišča, Mongoli pa so ga zasledovali od mesta do mesta vse do Trogirja na jadranski obali. Mongolsko invazijo je preživel, napadalci pa so Ogrsko povsem opustošili in se marca 1242 nepričakovano umaknili. Béla je po njihovem umiku uvedel drastične reforme, da bi kraljestvo pripravil na drugo mongolsko invazijo. Baronom in prelatom je dovolil gradnjo kamnitih trdnjav in ustanavljanje zasebnih vojeških enot. Spodbijal je tudi razvoj utrjenih mest. Med njegovo vladavino se je iz Svetega rimskega cesarstva, Poljske in drugih bližnjih regij na Ogrsko priselilo več tisoč kolonistov in poselilo izumrle pokrajine. Bélo so zaradi naporov v obnovi kraljestva imenovali tudi »drugi ustanovitelj države« (madžarsko második honalapító).
Organiziral je obrambno zvezo proti Mongolom, v katero so bili vključeni hališki knez Danil Romanovič, krakovski knez Boleslav V. in drugi rusinski in poljski knezi. Zavezniki so mu leta 1254 pomagali zasesti vojvodino Štajersko, katero je šest let kasneje izgubil v korist kralja Otokarja II. Češkega. Med njegovo vladavino je v 1250. letih nastalo široko tamponsko ozemlje, v katero so bili vključeni tudi Bosna, Braničevo in druge na novo osvojene regije ob južni ogrski meji.
Na zatku 1260. let so se odnosi med njim in njegovim najstarejšim sinom Štefanom zaostrile zaradi očetovega favoriziranja hčerke Ane in njenenega najmlajšega sina, slavonskega vojvode Béle. Po državljanski vojni, ki je trajala do leta 1266 je moral Štefanu odstopiti ogrska ozemlja vzhodno od Donave.
Bélova družina je slovela po svoji pobožnosti. Umrl je v frančiškanskem samostanu. Sveti sedež je njegove hčerke Kunigundo, Jolando in Margareto razglasil za svetnice.