Ukijo-e
japonska umetniška zvrst (17.-19. stoletje), sestavljena iz lesorezov in slik, na katerih so upodobljene lepotice, igralci kabuki, rokoborci sumo, prizori iz zgodovine in ljudskih pravljic, potovalni prizori, pokrajine, flora, favna in erotika / From Wikipedia, the free encyclopedia
Ukijo-e je smer v japonske umetnosti, ki je cvetela od 17. do 19. stoletja. Njeni umetniki so ustvarili lesoreze in slike s temami iz vsakdanjega življenja, ki so bile zanimive za običajne ljudi, teme, kot so ženske lepotice; igralci kabukija in borci sumo; prizori iz zgodovine in ljudskih pravljic; prizori s potovanj in pokrajine; rastlinstvo in živalstvo in erotika. Izraz ukijo-e (浮世絵) se prevaja kot »slika plavajočega sveta«. Edo (sodobni Tokio) je v začetku 17. stoletja postal sedež vlade pod vojaško diktaturo. Trgovski razred na spodnjih stopnjah družbene lestvice je od hitre gospodarske rasti mesta imel največ koristi. Številni so se prepuščali zabavi gledališča kabuki, kurtizanam in gejšam iz lahkoživih predelov mesta. Izraz ukijo (»plavajoči svet«) je opisal ta hedonistični življenjski slog. Tiskane ali poslikane ukijo-e slike iz tega okolja, so nastale v poznem 17. stoletju in so bile priljubljene pri trgovskem razredu, ki je postal dovolj bogat, da si je privoščil okrasiti svoje domove z njimi.
| ||||||||||||
Od levo zgoraj:
| ||||||||||||
Prvi uspeh so bile v času po 1670 Moronobujeve slike in enobarvni odtisi lepih žensk. Barva je v grafiki prihajala postopoma — najprej na roko za posebna naročila. V 1640-ih umetniki, kot je bil Masanobu, začenjajo uporabljati več lesorezov za tiskanje enega in istega odtisa v različnih barvah. V 1660-ih, z Harunobujevimi »brokatnimi tiski« je ta tehnika slikanja v resničnih barvah postala standard. Strokovnjaki so visoko cenili portrete lepotic in igralcev iz rok mojstrov, kot so bili Kijonaga, Utamaro in Šaraku, ki so prišli na oder kasno v 18. stoletju. 19. stoletje je dalo dva mojstra, ki sta najbolj znana po svojih krajinah: drznega formalista Hokusaija, katerega Veliki val pred obalo Kanagave je med najbolj znanimi japonskimi umetninami in vedrega Hirošigeja, ki je najbolj znan po svoji zbirki Triinpetdeset postaj na Tokaido. Po smrti teh dveh mojstrov je ustvarjanje ukijo-e pod kolesi tehnološke in socialne modernizacije v okviru obnove Meidži po letu 1868 doživelo strm upad.
Nekateri med umetniki ukijo-e so se odločili za slikanje, večina pa je upodabljala z lesorezi. Umetniki so redko sami ustvarjali lesoreze; delo so si delili umetnik, ki je delo oblikoval, lesorezec, ki je izdelal lesorez in tiskar, ki je lesorez prepojil s tiskarsko barvo in ga odtisnil na ročno izdelan papir in končno založnik, ki je financiral izdelek, delal reklamo zanj in ga prodajal. Ker se je tiskalo na roko, so tiskarji ustvarjali učinke, ki s strojem niso možni, kot sta na primer mešanje in gradacija barve med tiskom.
Ukijo-e je bila bistvenega pomena za to, kako je Zahod konec 19. stoletja dojemal in razumel japonsko umetnost, posebno krajine Hokusaija in Hirošigeja. Po 1870 je japonizem postal pomemben trend in imel močan vpliv na prve impresioniste kot so bili Degas, Manet in Monet, kot tudi na post-impresioniste z van Goghom in na umetnike art nouveau, kot je bil Toulouse-Lautrec. 20. stoletje je doživelo preporod v japonski grafiki: šin-hanga (nove grafike) so izkoristile zanimanje Zahoda za tradicionalne japonske teme, gibanje sōsaku-hanga (ustvarjalno tiskanje) pa je spodbudilo individualno ustvarjalnost umetnika, ki je dela zasnoval, izrezal in natisnil sam. Grafika poznega 20. stoletja je nadaljevala te tokove in se pri tem pogosto posluževala metod, ki so jih uvozili z Zahoda.