Sedem čudes starega veka
izjemne zgradbe klasične antike / From Wikipedia, the free encyclopedia
Sedem čudes starega veka je sedem zgradb, ki simbolizirajo največje arhitekturne znamenitosti, ki jih je zgradil človek v starem veku.
Prvi se je s popisovanjem edinstvenih del ubadal Herodot, ki pa se je bolj posvečal grško-perzijskim vojnam kot krajevnim znamenitostim. Zato velja za idejnega avtorja Antipater (pesnik iz 2. stol. pr. n. št.). Njegov seznam je obsegal:
- Veliko piramido v Gizi,
- viseče babilonske vrtove,
- Ištarina vrata v Babilonu, kasneje zamenjana s Aleksandrijskim svetilnikom
- Artemidin tempelj v Efezu,
- Zevsov kip v Olimpiji,
- Mavzolova grobnica v Halikarnasu in
- Rodoški kolos.
Ta seznam je ohranjen tudi danes, le namesto babilonskega obzidja je sedaj Aleksandrijski svetilnik.
Med samim raziskovanjem antike je bilo odkritih veliko zgradb, ki so bile upravičene naziva čudo sveta. Tako so Rimljani že v srednjem veku dodali Kolosej, rimokatoliška cerkev svoje stolnice, Marko Polo je zagovarjal Kitajski zid, ki se najde tudi v sodobnih zgodovinskih učbenikih, Indijci Tadž Mahal in Angleži Stonehenge.
Med čudesa sveta se je poskušalo vriniti nič koliko modernih zgradb. Najbolj in verjetno edino upravičeno se v tem kontekstu uporablja proces nastajanja gromozanskih umetnih otokov v Dubaju (Palm Island in The World).