Rihard II. Angleški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Rihard II. znan tudi kot Rihard Bordeauxski, je bil angleški kralj od leta 1377 do odstavitve leta 1399, * 6. januar 1367, † ok. 14. februar 1400.
Rihard II. | |
---|---|
Kralj Anglije, lord Irske (more...) | |
Vladanje | 22. junij 1377 – 29. september 1399 |
Kronanje | 16. julij 1377 |
Predhodnik | Edvard III. |
Naslednik | Henrik IV. |
Rojstvo | 6. januar 1367 Bordeaux |
Smrt | cca. 14. februar 1400({{padleft:1400|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[2][3][4] (33 let) Pontefract Castle[d] |
Pokop | 6. marec 1400 Kings Langley, Hertfordshire 1413 Westminsterska opatija, London |
Zakonci |
|
Rodbina | Plantagenet |
Oče | Edvard Črni princ |
Mati | Ivana IV. Kentska |
Podpis |
Bil je sin Edvarda Črnega princa, princa Walesa, in Joanne, grofica Kentske. Rihardov oče je leta 1376 umrl in Riharda prepustil njegovemu staremu očetu, kralju Edvardu III. Po Edvardovi smrti je kralj postal desetletni Rihard.
V prvih letih Rihardovega vladanja je bila oblast v rokah vrste regentskih svetov, na katere sta vplivala Rihardova strica Ivan Gauntski in Tomaž Woodstoški. Anglija se je tedaj soočala z različnimi težavami, predvsem s stoletno vojno s Francijo. Velik izziv zanj je bil kmečki upor leta 1381, v katerem je mladi kralj odigral osrednjo vlogo pri uspešnem zatiranju te krize. Bil je manj bojevit kot njegov oče ali stari oče in si je prizadeval končati stoletno vojno. Rihard, ki je trdno verjel v kraljevo pravico, je omejil moč aristokracije in se namesto nanjo za vojaško zaščito zanašal na osebno spremstvo. V nasprotju s svojim starim očetom je na dvoru gojil prefinjeno vzdušje, osredotočeno na umetnost in kulturo, v katerem je bil kralj vzvišena osebnost.
Kraljeva odvisnost od majhnega števila dvorjanov je povzročila nezadovoljstvo med vplivneži in leta 1387 je nadzor nad vlado prevzela skupina aristokratov, znana kot Lordi pritožniki. Do leta 1389 je Rihard ponovno prevzel oblast in naslednjih osem let vladal v relativni harmoniji s svojimi nekdanjimi nasprotniki. Leta 1397 se je Pritožnikom maščeval in jih mnogo usmrtil in izgnal. Naslednji dve leti njegovega vladanja so zgodovinarji opisali kot »Rihardovo tiranijo«. Po smrti Ivana Gauntskega je Rihard leta 1399 razdedinil njegovega izgnanega sina Henrika Bolingbroka. Bolingbrok je junija 1399 vdrl v Anglijo z majhno vojsko, ki je hitro rasla. Ker je naletel na majhen odpor, je Riharda II. odstavil in se sam okronal za kralja. Rihard II. naj bi bil v ujetništvu izstradan do smrti, vendar še vedno ostajajo vprašanja o njegovi končni usodi.
Richardov posmrtni sloves je v veliki meri oblikoval William Shakespeare, čigar drama Rihard II. prikazuje Rihardovo napačno vladanje in njegovo odstavitev kot odgovorno za vojno dveh rož v 15. stoletju. Sodobni zgodovinarji te razlage ne sprejemajo, vendar Riharda ne razbremenjujejo odgovornosti za njegovo lastno odstavitev. Čeprav verjetno ni bil nor, kot so verjeli številni zgodovinarji 19. in 20. stoletja, je morda imel osebnostno motnjo, ki se je še posebej pokazala proti koncu njegove vladavine. Večina avtoritet se strinja, da njegova politika ni bila nerealna ali celo popolnoma brez primere, način, kako jo je izvajal, pa je bil povsem nesprejemljiv za politični establišment in je privedel do njegovega padca.