Rihard I. Levjesrčni
angleški kralj, normandijski vojvoda, akvitanski vojvoda, anžujski grof (vladal od 1189 do 1199) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Rihard I. (8. september 1157 – 6. april 1199) je bil kralj Anglije od leta 1189 do svoje smrti leta 1199. Vladal je tudi kot vojvoda Normandije, Akvitanije in Gaskonje, lord Cipra ter grof Poitiersa, Anjouja, Maine in Nantesa, in bil v istem obdobju v različnih časih vladar Bretanje. Bil je tretji od petih sinov angleškega kralja Henrika II. in Eleanore Akvitanske in zdelo se je malo verjetno, da bo postal kralj, toda vsi njegovi bratje razen najmlajšega Ivana so umrli pred svojim očetom. Rihard je znan kot Richard Cœur de Lion (normansko francosko: Le quor de lion) ali Rihard Levjesrčni zaradi svojega slovesa velikega vojskovodje in bojevnika.[1] Trubadur Bertran de Born ga je imenoval tudi Richard Oc-e-Non (okcitansko za Da in Ne), verjetno zaradi slovesa jedrnatosti.[2]
Rihard I, | |
---|---|
angleški kralj | |
Vladanje | 3. september 1189 – 6. april 1199 |
Kronanje | 3. september 1189 |
Predhodnik | Henrik II. |
Naslednik | Ivan Brez dežele |
Regent |
|
Rojstvo | 8. september 1157 palača Beaumont, Oxford, Anglija |
Smrt | 6. april 1199 (star 41) Châlus, vojvodina Akvitanija |
Pokop | samostan Fontevraud, Anžu, Francija |
Zakonec | Berengaria Navarska |
Potomci | Filip Cognac (nezakonski) |
Rodbina | Plantageneti–Anžuvinci |
Oče | Henrik II. Angleški |
Mati | Eleonora Akvitanska |
Pri 16 letih je Richard prevzel poveljstvo nad lastno vojsko in zadušil upore proti očetu v Poitouju. Rihard je bil pomemben krščanski poveljnik med tretjo križarsko vojno, vodil je kampanjo po odhodu Filipa II. Francoskega in dosegel precejšnje zmage proti svojemu muslimanskemu nasprotniku Saladinu, čeprav je dokončal mirovno pogodbo in končal kampanjo, ne da bi ponovno zavzel Jeruzalem.[3]
Richard je verjetno govoril francosko in okcitansko.[4] Rodil se je v Angliji, kjer je preživel otroštvo; preden je postal kralj, pa je večino svojega odraslega življenja preživel v vojvodini Akvitaniji na jugozahodu Francije. Po kronanju je v Angliji preživel zelo malo časa, morda le šest mesecev. Večino svojega kraljevega življenja je preživel na križarskih vojnah, v ujetništvu ali dejavno branil svoje dežele v Franciji. Namesto da bi na svoje kraljestvo gledal kot na odgovornost, ki zahteva njegovo prisotnost kot vladarja, so ga razumeli, kot da ga raje uporablja zgolj kot vir dohodka za podporo svojih vojsk.[5] Kljub temu so ga podložniki imeli za pobožnega junaka. Ostaja eden redkih angleških kraljev, ki se ga pogosteje spominjajo po epitetu kot po vladarski številki in je trajna ikona tako v Angliji kot v Franciji.[6]