Oton IV. Nemški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Oton IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, poitouski grof, akvitanski vojvoda, * 1175 ali kasneje, † 19. maj 1218, Harzburg.
Oton IV. | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 1209–1215 |
Kronanje | 21. oktober 1209, Rim |
Predhodnik | Henrik VI. |
Naslednik | Friderik II. |
rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 1198–1209 |
Kronanje | 12. julij 1198, Aachen |
Predhodnik | Henrik VI. |
Naslednik | Friderik II. |
italijanski kralj | |
Vladanje | 1208–1212 |
Predhodnik | Henrik VI. |
Naslednik | Friderik II. |
burgundski kralj | |
Vladanje | 1208–1215 |
Predhodnik | Filip Švabski |
Naslednik | Friderik II. |
Rojstvo | 1175[1][2][…] Braunschweig[3] |
Smrt | 19. maj 1218 Harzburg[d], Bad Harzburg[d] |
Pokop | |
Zakonec | Beatrix Švabska Marija Brabantska |
Rodbina | Welfi |
Oče | Henrik Lev |
Mati | Matilda Angleška |
Religija | katoličan |
Oton IV. je bil edini iz mogočne saške rodbine Welfov, ki je postal kralj in cesar. Kot protikralja štaufovskemu kandidatu Filipu Švabskemu ga je izvolil del plemstva iz severozahodnega dela Nemčije. Čeprav je bil hraber bojevnik in so ga podpirali tudi angleški kralj, nemška mesta, ki so trgovala z Angleži, in predvsem papež Inocenc III., se je kmalu pokazalo, da njegova politična in gmotna moč ni zadostna. Po desetih letih bojevanja s tekmecem za oblast je bil tik pred dokončnim porazom, ko je Filipa Švabskega iz osebnih razlogov umoril bavarski palatinski grof Oton. Otona IV. ni nihče povezoval z umorom.
Štaufovci tedaj niso imeli polnoletnega voditelja in nemški knezi so želeli državljansko vojno končati. Dokaj enotno so izvolili Otona za nemškega kralja. Po kronanju za cesarja v Rimu, pa Oton ni držal obljub, ki jih je prej dal papežu, da bo spoštoval papeževe fevdalne pravice na Siciliji in v Italiji. Tako kot mnogi cesarji pred njim, je začel po svoje urejati politično podobo Italije. Zato ga je papež izobčil. Pa tudi nemški knezi niso bili zadovoljni z Otonovim svojeglavim delovanjem. Za protikralja so izvolili Štaufovca Friderika II., ki je med tem postal polnoleten. Otona so po povratku iz Italije njegovi pristaši vse bolj zapuščali in območje njegove oblasti se je hitro krčilo. Po nekaj letih je bil Friderik II. že tako močan, da se je lahko dal v aachenski stolnici kronati za nemškega kralja.