Kibela
boginja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Kibela ali Cibela (frigijsko Matar Kubileya/Kubeleya - 'Kibelijina mati', morda 'Gorska mati'; lidijsko Kuvava; starogrško Κυβέλη Kybélē, Κυβήβη Kybḗlē, Κύβελις Kýbelis) je bila izvirno anatolska boginja mati; morda je imela izvor v zgodnje-neolitskem naselju Çatalhöyüku (na območju mesta Konye), kjer je najden velik kip boginje predstavljene kako sedi na levjem prestolu. To je edina frigijska boginja, ki jo danes poznamo in je bila uradna boginja te države. Njen frigijski kult so prevzeli in prilagodili grški kolonisti v Mali Aziji in ga razširili po celinski Grčiji in zahodnih grških kolonijah od 6. stoletja pr. n. št. dalje.
V Stari Grčiji je bila Kibela različno sprejeta. Prevzela je nekatere atribute boginje Zemlje Gaje, njenega minojskega pendánta Ree in boginje setve Demetre. Nekateri polisi, med njimi Atene, so jo imenovali zaščitnica, najpomembnejši grški rituali in obredi povezani s Kibelo jo prikazujejo kot tujo, eksotično in misteriozno boginjo, ki prihaja na vozu, ki ga vlečejo levi, njen prihod pa spremlja glasna glasba, pitje vina in nenavadna, ekstatična množica njenih oboževalcev. Od vseh božanstev v grški religiji, je edino Kibela imela za svečenike evnuhe. Mnogi njeni grški kulti vsebujejo tudi obrede posvečene Atisu, njenem kastriranem božanskem pastirju in spremljevalcu, katerega lik je najbrž predstavljal grško stvaritev.
V Rimu je bila Kibela znana kot Magna Mater ('Velika mati'). Rimska država jo je posvojila in razvila poseben kult, ko so Sibilske knjige priporočale da Kibelo vključijo v ključne verske obrede v času druge punske vojne. Rimski mitografi so iz nje naredili trojansko boginjo in jo tako smatrali kot enega od prednikov božanstev rimskega ljudstva, ki je, glede na mit, izhajal iz Trojanca Eneja. Ko je Rim zavladal Sredozemlju, so romanizirane oblike Kibelinih kultov raširili po vsem Rimskem cesarstvu. Razprave in spori o pomenu in moralnosti njenih kultov in svečeništva so se začeli v antiki in se nadaljujejo še danes.