Južnokitajsko morje
morje / From Wikipedia, the free encyclopedia
Južnokitajsko morje je robno morje zahodnega Tihega oceana. Na severu meji na obale južne Kitajske (od tu ime), na zahodu na Indokitajski polotok, na vzhodu na Tajvan in Filipine (otok Luzon) in na jugu na Indonezijo (otoka Borneo in Sumatra). Njegova površina je okrog 3.500.000 km². Stika se z Vzhodnokitajskim morjem preko Tajvanskega preliva, Filipinskim morjem preko Luzonskefa preliva, s Sulujanskim morjem preko prelivov okoli Palavana, preko Melaškega in Singapurskim prelivom z Javanskim morjem. Del Južnokitajskega morja sta tudi Tajski zaliv in Tonkinški zaliv.
Južnokitajsko morje | |
---|---|
Lega | Daljni vzhod, Azija |
Koordinate | 12°N 113°E |
Vrsta | Robno morje |
Glavni dotoki |
|
Države porečja | Kitajska, Vietnam, Filipini, Indonezija, Malezija |
Površina | 3.500.000 km² |
Jarki | Manilski jarek |
Južnokitajsko morje je območje izjemnega ekonomskega in geostrateškega pomena. Prečka ga ena tretjina svetovnega pomorskega transporta v vrednosti več kot 3 bilijarde USD v trgovini letno.[1] Pod morskim dnom Južnokitajskega morja naj bi bile obsežne zaloge nafte in zemeljskega plina.[2] Poleg tega je na območju morja razvito dobičkonosno ribištvo, ki je ključno za prehransko varnost milijonov v Jugovzhodni Aziji.
Otočje Južnokitajskega morja, ki skupaj obsega več skupin arhipelagov večinoma majhnih nenaseljenih otokov, otočkov (zalivi in plitvine), grebenov/atolov in podvodnih gora, ki jih je na stotine, je predmet konkurenčnih zahtev po suverenosti več držav. Te trditve se odražajo tudi v različnih imenih, ki se uporabljajo za otoke in morje.