Italijanska baročna arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Italijanska baročna arhitektura se nanaša na baročno arhitekturo, ki se je izvajala na italijanskem polotoku, v današnji Italiji, v času, ko so mestne države postopoma izgubile svojo neodvisnost in prešle pod tujo prevlado, najprej pod Španijo (1559 -1713) in pozneje Avstrijo (1713 -1796). Začela se je v Rimu v začetku 17. stoletja, najprej se je razširila v italijanska mesta, nato v preostalo Evropo in Ameriko in svoj vpliv uveljavila po vsem katoliškem svetu. Predhodnica je bila renesansa in manierizem, razvila se je v obdobju absolutizma, nasledil pa jo je rokoko in neoklasicizem. Prvotno slabšalni izraz barocco je nakazoval pomanjkanje pravilnosti in urejenosti, kar so zagovorniki neoklasicizma, pod vplivom racionalizma razsvetljenstva, šteli za znak slabega okusa. Dejansko so bile temeljne značilnosti baročne arhitekture, zelo dekorativne in gledališke, ukrivljene črte z vijugastimi vzorci, kot so elipse, spirale ali krivulje s policentričnimi konstrukcijami, včasih z motivi, ki se med seboj prepletajo in jih skorajda ni mogoče razbrati. Vse je moralo prebuditi začudenje in močan občutek za teatralnost je umetnike potisnil v dekorativno razkošje, ki je v prostorski kompoziciji združil slikarstvo, kiparstvo in štukaturo ter vse podčrtal s sugestivnimi igrami svetlobe in sence.