Foucaultovo nihalo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Foucaultovo nihalo [fukójevo nihálo] je na dolgo žičnato vrv obešena (okrogla) masivna železna utež. Nihalo je poimenovano po francoskem fiziku in astronomu Jeanu Bernardu Léonu Foucaultu.
Foucault je to nihalo prvič uporabil leta 1851 v pariškem Panteonu, ki ga je dal zgraditi kralj Ludvik XV. v zahvalo zavetnici Pariza, sveti Genovefi leta 1744. Utež nihala tehta 28 kg in visi na 67 m dolgi ter 1,3 mm debeli žici.
V kupoli Panteona je Foucault izobesil svoje nihalo, da bi z njim uspel nastaviti pravilno smer svojega daljnogleda. Pred tem je uporabljal manjše nihalo, na zgolj dvometrski vrvi. Nihalo v pariškem Panteonu je bilo prava senzacija na Razstavi Pariza leta 1851. S tem nihalom povezana spoznanja o naravoslovju so botrovala poplavi tovrstne znanstvene književnosti.
Kljub temu, da se nihalo imenuje po Foucaultu, ga je iznašel italijanski (firenški) matematik in fizik Vincenzo Viviani (1622-1703) že leta 1661. Viviani, ki je leta 1639 postal sodelavec Galilea Galileija, je o njem napisal tudi prvi življenjepis. Leta 1666 je postal dvorni matematik velikega vojvode Ferdinanda II.