Druga križarska vojna
From Wikipedia, the free encyclopedia
Druga križarska vojna (1147–1149) je bil drugi veliki križarski pohod v Sveto deželo. Začela se je leta 1145 kot odgovor krščanske Evrope na padec Grofije Edese, ki jo je med prvo križarsko vojno (1095–1099) leta 1098 ustanovil Baldvin Bouillonski.
Druga križarska vojna | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del križarskih vojn | |||||||||
Križarske države okrog leta 1140. | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
Melisenda Jeruzalemska Baldvin III. Jerusalemski Rajmond II. Tripolski Rajmond Poitierski Manuel I. Komnen Toros II. Armenski Alfonz I. Portugalski Alfonz VII. Leónski Konrad III. Nemški Otokar III. Štajerski Ludvik VII. Francoski in Eleonora Akvitanska Thierry Flandrski Štefan Angleški Godfrej V. Anžujski |
Mesud I. Rogerij II. Sicilski Tašfin Ibn Alibr Ibrahim ibn Tašfin Ishaq ibn Ali Abd al-Mu'min Imad ad-Din Zengi Saif ad-Din Gazi I. Al-Muqtafi Al-Hafiz | ||||||||
Moč | |||||||||
Nemci: 20.000 mož[1] Francozi: 15.000 mož[2] |
Drugo križarsko vojno je razglasil papež Evgen III. v svoji buli Quantum praedecessores, ki jo je objavil 1. decembra 1145. Vojno naj bi vodila kralja Ludvik VII. Francoski in Konrad III. Nemški s pomočjo številnih pomembnih evropskih plemičev.
Vojski obeh kraljev sta preko Evrope hodili ločeno. Na poti skozi Bizantinsko cesarstvo ju je zaradi slabih izkušenj iz prve križarske vojne nekoliko oviral cesar Manuel I. Komnen, v Anatoliji pa so zatem vsako vojsko posebej porazili Turki Seldžuki. Glavni zahodnokrščanski vir Odo Deuilski in sirski krščanski viri trdijo, da je Manuel skrivoma oviral njihov pohod, predvsem v Anatoliji, in je premišljeno nagovoril Turke, naj jih napadejo. Ludvik in Konrad sta z ostanki svojih vojsk uspela priti do Jeruzalema in se nato leta 1148 udeležiti politično zgrešenega napada na Damask.
Drugi križarski pohod je doživel popoln polom, velika zmaga muslimanov pa je nazadnje pripeljala do padca Jeruzalema (1187) in tretje križarske vojne (1189–1192).
Edini uspeh v drugi križarski vojni se ni zgodil na Bližnjem vzhodu, pač pa na Portugalskem. Križarji iz Flandrije, Frizije, Normandije, Anglije, Škotske in delno iz Nemčije, ki so namesto po kopnem potovali po morju, so se mimogrede ustavili na Portugalskem in leta 1147 pomagali osvojiti Lizbono.