Španski zlati vek
From Wikipedia, the free encyclopedia
Španski zlati vek (špansko Siglo de oro) je obdobje razcveta španske umetnosti in literature, ki sovpada z vzponom španske Habsburške dinastije. Nima točno določenih letnic začetka in konca, trajal pa je več kot eno stoletje. Začel se je po letu 1492, ki so ga zaznamovali konec rekonkviste, Kolumbovo odkritje Amerike in izdaja Nebrijove Slovnice španskega jezika (Gramática de la lengua castellana), politično gledano pa se je končal okrog leta 1659 s pirinejskim sporazumom med Francijo in Španijo. Leta 1681 je umrl Pedro Calderón de la Barca, zadnji večji pisatelj obdobja, in z njegovo smrtjo se tudi dokončno konča zlati vek v umetnosti in literaturi.
Izraz “zlati vek” je leta 1754 prvi uporabil učenjak 18. stoletja Luis José Velázquez (1722-1772), z njim pa je označil zgolj 16. stoletje. Pozneje se je izraz razširil na obdobje renesanse v 16. stoletju in obdobje baroka v 17. stoletju.